V slovo izredno vestnemu duhovniku Janku Hajšku
V petek, 8. novembra, je goriški nadškof msgr. Carlo M. Redaelli v Mavhinjah vodil pogrebni obred za patra Janka Hajška, ki je bil vse ob jeseni 2004 župnijski upravitelj v tej kraški župniji. Ob nadškofu je somaševalo več kot 15 škofijskih duhovnikov in minoritov, ki so se prišli poslovit od pokojnika. Goriška nadškofija v tem tednu, je v svoji homiliji poudaril nadškof, žaluje za tremi duhovniki, in sklicujoč se na božjo besedo, je razvil misel o milosti vere. Vera v vstalega Kristusa je milost, je dar, ki nam je lahko v veliko tolažbo, ko se poslavljamo tudi od tega duhovnika.
P. Janko Hajšek, ki je po daljši hospitalizaciji umrl na praznik vseh svetih, 1. 11. 2024, se je rodil 11.11. 1951 na Jurjem Vrhu pri Kočicah v župniji Žetale v Halozah, kot drugi otrok ob desetih bratih in sestrah. Gimnazijo in noviciat je opravil v Zagrebu, bogoslovje pa je študiral v Ljubljani. Svojo duhovniško pot je začel pri minoritih na Ptuju. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1980 v Mariboru in novo mašo pel 6. julija 1980 pri Mariji Tolažnici v Žetalah. Po novi maši je bil kaplan pri sv. Petru in Pavlu na Ptuju, nato pa so ga poslali na študij v Rim, kjer je jeseni 1993 doktoriral iz Frančiškove duhovnosti. Nekaj let je nato služboval v Gradcu v župniji in samostanu Marija Pomagaj, kamor je slovenska provinca že leta 1978 poslala tri duhovnike. Tu so minoriti službovali do leta 2006. Po nekaj letih delovanja v štajerski prestolnici so p. Janka premestili v minoritski samostan v Sveče na Koroškem, od koder pa je bil sredi osemdesetih let, zaradi znanja italijanščine, poslan v pomoč v goriško nadškofijo. Svojo prvo zadolžitev je dobil prav v Devinu, kjer je nadomeščal bolnega g. Gianninija; ko je ta okreval, je ostal v župniji in pomagal ter bil obenem bolniški duhovnik v Tržiču. Januarja 1998 mu je škofija poverila v oskrbo slovensko versko skupnost v Devinu, Štivanu in Medji vasi. Leta 2002 je bil p. Janko Hajšek premeščen v Podgoro, le dve leti kasneje, ko je dr. Jože Markuža prevzel Zgonik, pa je, kot rečeno, prišel v Mavhinje. Ob Mavhinjah je od leta 2007 do leta 2014 oskrboval tudi župnijo sv. Roka v Nabrežini. Po preureditvi duhovniških zadolžitev je kot župnijski upravitelj v Mavhinjah redno maševal tudi v Šempolaju in v podružnični cerkvi v Slivnem.
Ob koncu pogrebne maše se je v imenu župnijske skupnosti od pokojnika poslovil Igor Terčon, ki je poudaril, da je bil p. Janko zelo zadržana in samostojna osebnost, ki ni zahajal v družbo, bil pa je, vsem zdravstvenim težavam navkljub, izredno vesten duhovnik, ki je redno opravljal svete maše in vodil oktobrske pobožnosti molitve rožnega venca in križevega pota v postnem času. Poudaril je, da je bil nauk, ki ga je imel za pripravo otrok na svete zakramente, sočasno tudi prijazen pouk slovenščine. Ljudje so zelo cenili tudi njegove homilije in tolažilne besede, ki jih je znal povedati na pogrebih. Zelo skrbno in slovesno pa je še letos julija daroval spominsko mašo ob 80-letnici požiga Mavhinj, Vižovelj, Cerovelj in Medje vasi. Hvaležne misli so lepo odražale čutenje prisotnih.
V imenu sorodnikov, ki so prišli na pogreb iz Haloz, pa je spregovoril Hajškov nečak, ki je orisal življenjsko pot strica in njegovo navezanost na sorodnike. Povedal je, da se je zadnja leta zaradi težav z zdravjem oglašal le po telefonu in da je družina hvaležna vsem, ki so mu stali ob strani v bolezni.
Med mašo je na koru pod vodstvom Majde Pertot Legiša ubrano pel domači cerkveni zbor, pogrebni obred na pokopališču je opravil škofov vikar za Slovence g. Karlo Bolčina, žalostinke v slovo pa mu je pod vodstvom Bogdana Kralja zapel zbor Fantje izpod Grmade.
