V nedeljo odločilni razplet

Slovenija se pripravlja na drugi krog predsedniških volitev, ki jih Borut Pahor skoraj ne more več izgubiti. Mimo vseh predvolilnih anket, ki jim dejansko nihče ne verjame, mimo neverjetnih preobratov, ki so v Sloveniji vedno možni, pa kaže današnje razmerje moči le nekaj dni pred odločilnim drugim krogom zelo izrazito prednost nekdanjega predsednika vlade. Kljub vsemu sta bili torej Pahorjeva politika in predvsem njegova volilna kampanja uspešni (pogojnik je seveda do nedelje zvečer pri tem nujno potreben). Poglejmo zato glavne točke, na katerih je Pahor zgradil preobrat in kje se je sedanjemu predsedniku Türku zalomilo.
Pahor se je postavil od začetka izrazito v nasprotje s Türkom: šlo je za velik riziko, ki bi Pahorja lahko stal kariero. S svojo potezo, ki se je marsikomu zdela pravi harakiri, je šel na vse ali nič. In kot dobremu govorcu mu je uspelo razkriti napake sedanjega predsednika. Uspelo mu je postaviti ločnico, po kateri spada Türk v t. i. Kučanov klan, in sebe prikazati kot levičarja, a neodvisnega od centrov “neformalne oblasti”. Lahko bi rekli, da je v dvoboju med kandidatoma, ki bosta v nedeljo še zadnjič stopila drug proti drugemu na voliščih po vsej Sloveniji, bil eden od ključnih trenutkov vnašanje sintagme “strici iz ozadja” v volilno kampanjo. Res je, da je Pahor celo volilno kampanjo osnoval na svoji ljudskosti in neformalnosti v nasprotju z strogim, zapetim in vzvišenim Türkom, a prava Pahorjeva volilna kampanja se je začela takrat, ko je prvič izrekel znameniti stavek: “Mojo vlado so zrušili strici iz ozadja”. S tem se je še enkrat (tako kot je v preteklosti že storil) izrazito in jasno ločil od tiste levice, ki jo zastopa Milan Kučan. Sedanji predsednik pa se je vanjo ujel. V zadnjem letu je prav ta levica postala veliko bolj javna, strici iz ozadja so postali strici iz ospredja: vsem na očeh so od zadnjih parlamentarnih volitev delovali pri belem dnevu. Začenši z obredom “ustoličevanja” Zorana Jankovića. Na povsem upravičena novinarska vprašanja, naj vendar pove, na koga Pahor misli, ko uporablja besedno zvezo “strici iz ozadja”, se je nekdanji predsednik vlade izogibal konkretnemu odgovoru, češ da je samoumevno, na koga misli. Na isto vprašanje, ki mu ga je javno zastavil Kučan, pa je Pahor dejal, da kandidira zato, da bi združeval, in ne zato, da bi razdruževal. In taki diplomatski izgovori so se Pahorju kar posrečili. Le nekaj dni potem je bilo mogoče na socialnih omrežjih zaslediti številne zbadljivke, ki so letele večinoma na Kučana.
Med bolj domiselnimi je bila tudi ta: “Po Milanu Kučanu je Borutu Pahorju pisal tudi Clark Kent in ga pozval, naj, če si le upa, javno razkrije, kdo je Superman”. Očitno se je tehtnica, tudi med tradicionalno levičarskimi volivci, nagnila na Pahorjevo stran.
Strici iz ozadja so namreč, tudi na levem političnem polu, postali nekoliko “moteči”. In predsednika Türka so moteči elementi vseskozi obdajali. Kučan ga je vselej hvalil, da je zelo dober predsednik, Türk je bil stalni gost proslav Zveze združenj borcev in njenega predsednika Janeza Stanovnika: ob njem je bil tudi januarja letos, ko je Stanovnik leta 2012 v Dražgošah vpil proti Američanom, da so imperialisti. In predsednik Türk ni niti trznil. Usodno se je sedanji predsednik vezal tudi na Zorana Jankovića: najprej je lani po volitvah iskal precej votle in izumetničene izgovore, zakaj je Janković naravnost idealen kandidat za mesto predsednika vlade in zakaj Janša ne. Vzajemna podpora je bila za Türka slaba poteza, predvsem zaradi padca Jankovićeve popularnosti, obtožnice, ki je bila medtem vložena na Jankovićev račun, in preiskav ter rubežev na račun Jankovićeve družine, ki so že tako pogost pojav, da bi iz njih lahko začeli snemati soap opere. In kljub vsem negativnim konotacijam, ki jih “strici iz ozadja” doživljajo v zadnjih mesecih, ostaja njihova podpora Türku ne samo neomajna, ampak celo glasnejša. In to je sedanjemu predsedniku začelo vse bolj najedati popularnost: namesto da bi se Türk od “stricev” ogradil in jih kvečjemu prisilil stati v zadnjih vrstah med svojimi javnimi nastopi, jih še vedno ima za zveste spremljevalce in za (ne) prijetno podlago na vsaki predvolilni fotografiji in posnetku.
Pahorju je uspelo vzpostaviti to razliko: za Türkom so strici iz ozadja, za mano jih ni. In to ga je nagradilo, kljub temu da je bil zelo povprečen in dokaj neuspešen predsednik vlade. Njegove predvolilne delovne brigade in zastonjske delovne akcije sicer res ne spadajo na nivo predsednika republike, a kaj, ko je Türk zagrešil precej več in hujših napak. Geslo “gotof je”!, ki je v pristnem mariborskem narečju v zadnjih dneh pokazalo, kaj si Mariborčani mislijo o svojem županu Francu Kanglerju, postaja splošno geslo nezadovoljstva Slovencev nad politiko. In verjetno je, da bo v nedeljo žrtev tega gesla še en Mariborčan, predsednik Danilo Türk.
Andrej Černic

Zadnji dnevi Danila Türka?

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme