V narodnih nošah je spletena duša naših prednic
Ob Dnevih evropske kulturne dediščine o oblačilni kulturi
Bogat svet oblačilne dediščine ni le materialni ostanek preteklosti, temveč živ zapis zgodovine in priložnost za medgeneracijsko povezovanje. Prav o tem je tekel pogovor na srečanju v Trgovskem domu v Gorici v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine. Na dogodku v četrtek, 2. oktobra, ki ga je v organizaciji Narodne in študijske knjižnice povezovala novinarka Novega glasa Katja Ferletič, sta o pomenu, raziskovanju in ohranjanju narodnih noš spregovorili dr. Jasna Fakin Bajec, znanstvena sodelavka ZRC SAZU in docentka na Univerzi v Novi Gorici, ter Silva Perčič, upokojena pedagoška delavka, raziskovalka in ustvarjalka narodnih noš.
Noša je bila najlepše oblačilo ženske, zato je najpogosteje služila kot poročna obleka, v njej pa so jo pogosto tudi pokopali. Izvirnih svilenih primerkov narodnih noš se je do danes ohranilo zelo malo, saj občutljiva svila z desetletji prepereva. Zato so ljubiteljice noš v naših krajih s Silvo Perčič na čelu začele raziskovati in fotografsko dokumentirati to izročilo v okviru projekta Ženska duša v barvi in vezenini. V Saležu posamezne dele fotografirajo z vseh kotov, z meritvami krojev in čipk pa ustvarjajo katalog z željo, da bi se ohranila natančna navodila za šivanje narodnih noš.
Pri sestavljanju noš ima vsak šiv svoj zakaj
Šivanje noše je bilo za ženske trenutek zase in priložnost za globlji, skoraj intimen odnos do oblačila. Ker je bila to njihova najlepša obleka, so po natančno določenih pravilih vanjo vezale simbolične vzorce. Silva Perčič je na srečanju večkrat poudarila, da pri izdelavi veljajo stroga pravila: “Vsak šiv in vsak detajl imata svoj pomen.” Zato izdelava celotne obleke terja v povprečju dve leti predanega skupinskega in samostojnega dela.
Kljub zahtevnosti pa Perčičeva opaža, da zanimanje za šivanje narodnih noš močno narašča. V zadnjem obdobju se je tečaja šivanja udeležilo že skoraj šestdeset žensk, med katerimi jih vse več prihaja z Goriškega. Posebej ponosna pa je, da je med tečajnicami tudi okoli dvajset deklet, mlajših od 25 let.
Tudi dr. Jasna Fakin Bajec iz podobnih izkušenj pri delu z mladimi ugotavlja, da si ti ne želijo pasivnega poslušanja v muzejskih prostorih, temveč iščejo neposredno izkušnjo in ustvarjalni stik z materialom. Ročne spretnosti, kot so šivanje, klekljanje, vezenje in gnetenje gline, nudijo dragocen odmik od digitalnega sveta, obenem pa spodbujajo fino motoriko, koncentracijo ter celostni razvoj. Medgeneracijsko predajanje ljubezni do kulturne dediščine se po mnenju raziskovalke Fakin Bajec tako najlepše izraža prav v tej praktični obliki.
Ko oblačilo postane simbol identitete in pripadnosti
Dr. Jasna Fakin Bajec je občinstvu v Trgovskem domu pojasnila, da se je razumevanje oblačil kot narodne noše oblikovalo v drugi polovici 19. stoletja, v času nastajanja nacionalnih držav ter razcveta čitalnic in taborov. Oblačilo je takrat postalo vizitka in simbol skupnosti, s katerim so ljudje izkazovali svojo identiteto in pripadnost. To ima še danes poseben pomen, zlasti za manjšinske skupnosti.
Raziskovalka je poudarila, da tradicija ni nekaj statičnega, temveč se stalno prenaša in spreminja. Danes, ko imamo na voljo drugačne materiale, je še toliko bolj pomembno ohranjati tako snovno dediščino kot tudi nesnovno znanje šivanja, škrobljenja in pravilnega oblačenja.
Ob vse večjem turističnem razvoju je dr. Fakin Bajec opozorila tudi na pomen etičnega ravnanja z dediščino: narodna noša ne sme postati le cenena maska ali kičast okrasek za potrebe turizma, temveč mora ohraniti svojo izobraževalno vlogo ter ovrednotiti dostojanstvo tisočerih ur ženskega dela. Ohranjanje te dediščine tako ne pomeni le skrbi za preteklost, temveč predvsem predajanje neizmernega ponosa, ljubezni in duše prihodnjim rodovom.
