V Narodnem domu o pomenu sprave na Bližnjem vzhodu: “Nemoči zoperstavimo kulturo sprave!”

“Med nami in našimi ljudstvi je veliko strahu, predsodkov in mnogo visokih, tudi nevidnih zidov. Zlo prehaja iz ene generacije na drugo, iz ene skupnosti na drugo. A tudi dobro prehaja in je lahko močnejše! Da ga spet spravimo v obtok, moramo postati izvedenci sprave.” Tako je dejal tržaški škof Henrik Trevisi v soboto, 20. septembra, pred nabito polno glavno dvorano tržaškega Narodnega doma, v kateri sta o pomenu sprave na Bližnjem vzhodu spregovorili Izraelka in Palestinka.

Maayan Inon in Sima Awaad sta v Trst prišli na povabilo Kulturnega centra msgr. Lorenzo Bellomi. Na srečanju Priče možnega miru – zgodbe o spravi in upanju v izraelsko-palestinskem konfliktu sta predstavili izkušnjo izgube svojca in prizadevanja za mir.

Izraelki so 7. oktobra 2023 ubili starša, ki sta bila pravi vzor strpnosti in spoštovanja. Člani Hamasa so razdejali in požgali njun dom. Simi so, ko je bila stara nekaj let, izraelski vojaki v Betlehemu ubili brata, ko je protestiral proti rušenju palestinskih hiš.

Čeprav ni šlo vse gladko, sta travmo prizadeti družini predelali. Člani obeh so se pridružili terapevtski skupini, ki deluje v sklopu foruma. Ta združuje več kot osemsto Izraelcev in Palestincev, ki so v konfliktu izgubili svojca in nočejo, da bi drugi podobno trpeli. Nočejo več prelivanja krvi in bi radi živeli v miru.

V terapevtski skupini so spoznali, da so Palestinci in Izraelci pri doživljanju žalosti in jeze “enakovredni”. Na začetku ni bilo lahko pred drugimi spregovoriti o čustvih, polagoma so se le privadili in si medsebojno zaupali. “Prisluhniti moraš drugemu in spregovoriti iz dna srca, kar ni lahko, saj to zahteva velik trud,” sta objasnili.

Škof Trevisi je uvodoma ugotavljal, da se kot družba, žal, privajamo na tragedije vojn, nasilje in nepravičnosti. “Bolečina drugega se ne dotakne src politikov, ki opravičujejo vsako nesramnost. Bolečina drugega se ne dotakne več src ljudstev, ki, da bi zmagala, opravičujejo celo ubijanje otrok,” je spomnil in obžaloval, da se ne znamo več zgražati. “Nismo naivni: obsojamo pomanjkanje lucidnosti tistega, ki opravičuje vojno in ki za zmago opravičuje neopravičljivo. Treba bo odgovarjati Bogu!”

Škof se je v nadaljevanju navezal na papeža Leona XIV., ki je pred nedavnim poudaril, da globalizacija brezbrižnosti, ki jo je obsojal papež Frančišek, postaja globalizacija nemoči. Ta temelji na prepričanju, da posameznik ne more ničesar ukreniti proti tako velikim hudodelstvom. “Ni res,” je zatrdil škof, “zgodovino so vselej razdejali predrzneži, a so jo reševali skromni, pravični in mučeniki. Globalizacija nemoči terja, da ji zoperstavimo kulturo sprave: potrpežljivo se moramo eni približati drugim, se postaviti v kožo drugega in spoznati njegovo bolečino; priznati si moramo, da imamo iste sanje, ista upanja. Potrebna so dejanja in politike sprave,” je sklenil svoje razmišljanje tržaški škof.