V kraju, ki je dal kotu ime

Peš po najzahodnejšem delu Slovenije (6)

Če Breginja, najbolj zahodno ležečega večjega naselja ob slovensko-italijanski meji, maja in septembra leta 1976 ne bi prizadel uničujoč potres, bi bil lahko danes nekakšna stalna razstava beneškoslovenske ljudske arhitekture. Tako pa so se po silovitih potresnih sunkih v naselju ohranile le štiri domačije, ki ležijo v zaprtem elipsastem dvorišču, imenovanem Ščirnov ograd.

Stavbe z značilnimi grobo ometanimi stenami, visečimi ganki, zunanjimi stopnišči in drugimi arhitekturnimi biserčki v dveh nizih s skupnim dvoriščem, ki so jih obnavljali do leta 2001 in se ponašajo tudi z nazivom Breginjski muzej, izpričujejo funkcionalnost kmečkega stavbarstva, sožitje kamna in lesa ter povezanost človeka z naravo. Seveda ni nobene garancije, da bi se tipične domačije res ohranile v nekdanji podobi, če ne bi bilo potresa, a lepo je to verjeti.

Vrt starega vaškega jedra, tega arhitekturnega in etnološkega spomenika, je bil tudi še v septembru prizorišče festivala Poletje v kotu s številnimi glasbenimi in drugimi dogodki v organizaciji tamkajšnjega bara in okrepčevalnice Kuore Sa? Pod njegovo okrilje sodi tudi mala trgovinica Pod Lindo z lokalnimi in domiselnimi izdelki, primernimi za darila in/ali lastno razvajanje, kot sem kasneje prebral na Facebook strani.

Ko sem prišel tam mimo, je bilo namreč vse zaprto, tako da se žal nisem mogel okrepčati. Škoda, kavo in še kaj bi prav z veseljem spil in tudi kakšno lokalno dobroto bi rade volje prežvečil po vseh tistih korakih, ki sem jih imel za sabo, z veseljem pa bi poklepetal s kom od ekipe, ki se očitno trudi, da se v kraju nekaj dogaja.

V Breginju se je v preteklosti prav zaradi odmaknjenosti v ta kot ob meji z Italijo vzpostavil poseben način upravljanja. Po zgledu iz sosednje Furlanije je breginjsko občino vodilo 12 najuglednejših mož, ki so o vseh pomembnih zadevah razpravljali pod lipo sredi vasi. “Morda bi veljalo tudi naše oziroma vsakršne politike pred pomembnimi odločitvami posedeti pod lipo, da bi se iz njenega debla, korenin in krošnje navzeli nekaj naravne modrosti in bi tako morda sprejemali boljše odločitve, kot jih,” sem pomislil tako kot še marsikdo, razočaran nad odločitvami ljudi, ki nas vodijo.

A sem ta zametek črnih misli hitro odgnal, saj sem bil na poti, v naravi, daleč od poročil o tem, kaj so rekli Golob, Melonijeva, Zelenski, Putin, Biden, Netanjahu … in kaj vse grdega in šokantnega in tragičnega se dogaja v svetu, o čemer mediji tako dosledno in vzneseno poročajo, da človek res težko verjame, da se še lahko rešimo s tega norega vlaka, ki brez zavor drvi proti prepadu. Ampak upanje obstaja. To vedno umre zadnje. Najti ga je mogoče v naravi ali v stiku s preprostimi ljudmi.

In tak stik sem doživel tudi v Breginju. V kraj sem se spustil čez zasebno dvorišče in se lastniku hiše, ki je pred drvarnico pripravljal drva za zimo, opravičil, pa je samo zamahnil z roko in rekel, da nisem ne prvi ne zadnji, ki gre mimo. “Če bi imeli vsi tak odnos do življenja, okolice in soljudi, bi bilo na svetu bistveno manj sporov,” sem pomisli in se spomnil na modro misel svoje pokojne none Vere, ki jo je resda nekje slišala ali prebrala, in sicer da je človeštvo zašlo na krivo pot takrat, ko je nekdo prvič rekel: “To je moje.”

V za tiste konce relativno velikem naselju, ki je po potresu dobilo novo območje pretežno montažnih hiš, sem znova trčil ob Nizozemca, ki sem ju srečal ob Nadiži. In to kmalu po tem, ko sem pod jablano sredi Breginja pobral nekaj majhnih rdečih jabolk in prvo že okušal. Neverjetno, kako dobra je bila.

“Prosim, poskusite katero od teh, okus imajo po jabolkih,” sem jima skušal povrniti za tisto svarilo pred padajočim drevjem, pri tem pa cikal na to, da vse več sadja in zelenjave, ki je danes na voljo na trgovskih policah, nima več pravega okusa ali pa vsaj ne tako izrazitega, kot sta ga sadje in zelenjava imela včasih.

Malo smo poklepetali. Simpatična sta bila, atipična turista, saj zato pa sta tudi potovala izven turistične sezone. In takih, pretežno nizozemskih, belgijskih, francoskih in nemških dvojcev ali družin z majhnimi otroki, ki jim v začetku septembra ni bilo treba v šolo, sem v Breginjskem kotu srečal še kar nekaj. Umirjeni, tihi, spoštljivi, uvidevni, nezahtevni gostje so bili to. Ko sta se Nizozemca poslovila, sem se odpravil naprej proti končni postaji po svoji meri ukrojene etape, kraju Logje.

Prva fotografija: Jablana sredi Breginja, s katere izvrstnimi jabolki sem se posladkal.

Druga fotografija: Po potresu obnovljeni Ščirnov ograd je danes tudi Breginjski muzej.

Tretja fotografija: V objemu Ščirnovega ograda je mogoče začutiti nekdanji utrip kraja.

Četrta fotografija: Vrt Ščirnovega ograda je tudi prizorišče festivala Poletje v kotu.