V kot VAS 3
Kanadski komunikolog McLuhan je bil v preučevanju medijev izviren in je zgodovino napredovanja komunikacij razdelil v tri obdobja: 1. ustno izročilo, ki je veljalo za “zaprto družbo”, ki živi v medsebojnem sožitju “plemensko slušno kulturo”, le-ta je prostorsko zaokrožena, osnovana na pripovedih (ki so jih v moderni dobi označili za “mite”) in ne pozna individualnosti; 2. obdobje pisave in tiska – tadva prelomita plemensko ravnovesje, uho zamenja oko, kar pospešuje vzročno pogojeno miselnost, razumskost in linearno komunikacijo posameznikov; 3. elektronsko obdobje, v katerem mediji krožno razširijo svoj “živčni sistem” na ves planet, vsak človek je soudeležen pri težavah drugih, na globalni ravni pa se spet pojavijo takšne vrste odnosov, ki so podobni tistim, ki so se dogajali na vasi. Ko živimo v postindustrijski družbi, smo šli še dalje od te časovne razporeditve, saj prehajamo, če že nismo prešli, od informacijske družbe, ki jo obvladujejo množični mediji in enosmerna sporočila med enim virom in več naslovniki, h komunikacijski družbi, ki jo zaznamuje multimedialnost ali večpredstavnost, kjer sovpadajo TV, računalniki in druge telekomunikacijske naprave, kjer je osebek istočasno naslovnik in vir večsmernih sporočil. Kdor pravi, da je bil kak medij popolnoma izpodrinjen, se moti, saj je sicer res neki medij zamenjal drugega v naslednji novi dobi, vendar ga ni popolnoma uničil – stari medij se je predrugačil, našel nove oblike in prostore, kjer lahko deluje naprej, vsekakor pa deluje po nekih načelih, ki jih pojmujemo kot “naprednejše”. Tako je storila pisava z ustnim izročilom, časopis s knjigo, kinematograf s fotografijo, televizija z radiom, prav tako pa se dogaja tudi z večpredstavnostjo in internetom. McLuhan je trdil, da so elektronski mediji ukinili tako čas kot prostor. Prav to se je res zgodilo ali pa sta čas in prostor nazadovala od prvotnih dejavnikov, ki vplivata na prav vsak medosebni odnos, do dejavnikov, ki vplivata le na določene oblike medosebnega občevanja. Vseeno pa McLuhan ni uporabljal klasične metodologije, saj ni delal klasične analize, temveč je rekel, da raje dela neke vrste “izvidništvo” s tem, da je pristopal “mozaično” k zadevam. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
