V brk vsem tistim, ki ljubijo snežno idilo

Okoli polnoči z možem izklopiva televizijo, nastaviva budilko, jaz pa peljem ven še psa. Nič hudega sluteč, nataknem povodec terierki in grem z njo na vrt. Pa sem takoj slabe volje. Čeprav je ves večer deževalo in sem upala, da ne bo hudega, je zunaj že belo, sneži in piha kot za stavo. Vseeno zmaga moja pozitivna stran, pogledam še na cesto za hišo in se polna upanja vrnem v objem tople peči. Saj se ne bo oprijelo cestišča, sem skoraj vesela, pretoplo je.
Ob petih se oglasi budilka, vem, da me čaka naporen dan: že ob pol devetih morava biti z možem v Trstu. Še prej pa morava naložiti v našo lončeno peč nekaj polen in jih pokuriti. V nekaj sekundah sem pri oknu, nekam preveč svetlo se mi zdi zunaj, nekako preveč belo… Groza, vse živo na našem vrtu se nagiba pod težo snega, še naletava, burja pa ga vrtinči in nalaga v zamete. Ledene sveče visijo s sosedove nove strehe. Saj se ne bo dalo premakniti avta, pomislim, že gledava in razmišljava z možem. Ne da se nikamor, sva zaskrbljena, in ker naju zebe, zlezeva nazaj v posteljo.
Spanca ni od nikoder, preganjajo me misli in obveznosti. Ždim in poslušam, če mimo zapelje kak avto. Tišina, samo znanec, ki dela pri Iskri, se odpelje s kamionom. Torej se vendarle da, skočim pokonci in prebudim še moža. Morava dol, čakajo nas, saj bodo vendarle plužili.
In že sva v vrtincu jutranjih priprav. Pospraviva posteljo, nakrmiva domače živali in divje ptice, ki se v obupu zadržujejo pod oknom, zapreva peč, ker je v njej žerjavica, ki obeta toploto, in že hitiva ven z dokumenti, torbami in psičko Nino, ki naj bi šla z nami v Trst. A pri dvoriščnih vratih je najine poti že konec. Led je popolnoma prekril ključavnico in kljuko, celotna vrata so dobesedno prilepljena na hišni zid. Vrneva se v hišo, v naglici iščeva alkohol in daljše strgalo. V ledeni burji in mrazu začneva boj proti zmrzali, v upanju, da se bodo vrata vendarle odprla. Po desetih minutah prerekanja, skakanja in raznovrstnega taljenja, jih moj mož z brco odpre in sva zunaj, pri avtu. A upanja, da bi pravočasno prispela v Trst ni več veliko: avto, se pravi šipe, ključavnica in vse ostalo, je popolnoma zaledenelo, cesta tudi, kaže, da je čez noč nihče ni plužil. Na Kržadi, kjer imava parkirano mojo staro, za take dneve najbolj pripravno Felicijo, je še veliko drugih voznikov, ki poklapano stojijo ob svojih zaledenelih jeklenih konjičkih ter z nogo brcajo v debelo skorjo na cestišču. Nič ne bo, veva, ko vidiva, da je ura že čez osmo, adijo uradi, zobozdravnik in moja uboga mama, ki naju čaka sama doma.
Po mrzli brozgi capljam nazaj do doma, pokličem mamo, da ji povem, da nas ne bo. Zobozdravnika bom klicala pozneje, kajti nikogar ni še v ambulanti. Mama je obupana, plinska peč ji je odpovedala, mraz je in ne ve, kako bi si pomagala. Zaman sprašujem, ali pozna kakega tehnika, ki bi popravil peč. Midva ne moreva do nje. In že imam v rokah italijanski “mobi”, ki sva ga morala nabaviti ravno zaradi mame, iščem signal, ki ga v hiši seveda ni, in čez sneg in brozgo vsa premražena spet capljam proti višjim legam. Nekje blizu cerkve končno ujamem signal, mrazi me, a vztrajam, ker me skrbi mama v mrazu. Na prvi številki ne vedo, kako bi pomagali, tudi socialne delavke ne poznajo nikogar, ki bi peč popravil. Iščem, moledujem, gledam zaledenelo cestišče in mislim na mrzlo stanovanje v Trstu, kjer je moja mama sama. Končno najdem pri družbi Ater nekoga, ki bo na kraj poslal nekega delavca. Upamo, da mu bo uspelo prižgati peč. Medtem sneži, še vedno sneži in meni je mraz, ker sem šla iskat signal brez jope.
Z možem sva se že vdala v usodo, pokličeva še zobozdravnika, ki na srečo vse skupaj razume, tudi z Opčin so se težko pripeljali do mestnega središča. Dobimo nov termin, seveda šele čez dva tedna. Mož je je obupan, ker ima zlomljen zob, in seveda sam pri sebi nerga čez “zimsko idilo”. Saj razumem tiste, ki hodijo v gore zaradi smučanja in pohodništva, zaradi belih strmin in modrega neba, a ta brozga, ki zlobno napada mojo obutev in moje življenje, to je res težko primerjati idili.
Ostaneva doma in čaka nas rutinsko delo ob sneženju. Najprej pokličem nekaj starejših sosed. Ena bi rada kruh, druga je v skrbeh, ker ji je zaledenela ključavnica. Takoj sva tam, spotoma v marketu povprašava še po soli za posipanje, a je nimajo več, tistih nekaj vreč so v dveh minutah pokupili naši sovaščani. Ko sta sosedi zadovoljni, ubogemu možu stisnem v dlan lopato za kidanje in začne se dolga trnova pot od hišnih vrat pa do dvoriščnih, od dvoriščnih do parkirišča in od tod do glavne ceste. In seveda mimo dveh sosed, ki si sami ne moreta pomagati. Sama poiščem v kuhinji vso sol, ki je na razpolago, in jo stresem v vrečo. Upajmo, da bo dovolj za pot iz parkirišča, tako da ne bo čez noč poledenela in se bomo vsaj jutri lahko odpeljali.
Mož v snegu, ki že prehaja v dež in moči ter ledeni obenem, vdano kida pot iz hiše, moker je in zebe ga, tako da skuham čaj. Ko bomo imeli prehod, bomo spravili izpod snega še oba avtomobila, upamo, da bo do poznega popoldneva vse nared. Medtem se brozga že topi, pred vrati je ogromna luža, s strehe kapa kot za stavo, drevesa pa se počasi vračajo v svoj položaj. Vejo, ki je rasla nad nadstreškom, je polomilo, tako da s kleti potegnemo še lestev in jo dokončno obrežemo, da v burji ne bo poškodovala strešnikov.
Medtem ko mož kida, sama še pometam pred hišo in sušim pločnik, da se ne bi delal led. Želim si, da bi bil že večer in bi bilo vse mimo, mika me topla peč, v grlu pa me ščemi, bojim se, da je na udaru viroza. A spet, se smeje mož. Vsako leto, ko sneg pobeli našo hišo, dobim namreč virozo. Ni kaj, verjetno gre za odpor do bele idile.
Medtem ko si ob ognju sušim razmočene noge, obešam nogavice in pijem čaj, se sprašujem, kaj je v tem tako lepega, da ti sredi tedna vreme prekriža načrte in da po večurnem boju z brozgo, ledom in nečim, kar naj bi pač spominjalo na sneg, ležeš v posteljo z bolečim grlom in zamašenim nosom. Morda ni nič poezije več v meni, da mi ples snežink ne seže do srca, a prisežem vam, da je moja idila čisto drugačna. Idila mojih sanj je tam ob vodi, pri tridesetih stopinjah in pod žgočim soncem, ki poživljajoče greje ude in srce, medtem ko škržati pojejo pesem o poletju. O snegu pa komaj kaka sled na oddaljenih dvatisočakih.
Suzi Pertot

Križi in težave ob zapadlem snegu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme