Ustaviti nafto?
Na stopnicah (175)
Te dni sem bral, da radikalni eko aktivisti ugotavljajo, da je minil čas protestov in je treba poseči po sabotažah. Torej očitno ne bodo več blokirali ulic in mazali umetniških del, pač pa rezali kable in zapirali plinovode. Sam tako početje razumem nekako v smislu dogodka, ko se otročaj sredi trgovine vrže na tla in začne cepetati, ker mu niso hoteli kupiti čokolade. Res je, dobi pozornost – a vendar s svojim početjem še zakoliči odločitev staršev. Z zganjanjem kriminala bodo eko aktivizem še lažje odrinili h kraju: ne samo, da so čudaki, očitno so tudi nevarni. Kapital se jih bo še lažje odkrižal, če se diskreditirajo že sami. Ker je pač res, da ekološkemu aktivizmu ne moremo očitati, da bi se boril za prazne ali malenkostne stvari. Sploh po nedavnem obratu v politiki ZDA bo očitno skupaj z organizacijo civilne družbe v tem smislu dobil toliko pomembnejše mesto: je pa jasno, da če je kakšna država kaj vredna, bo najprej sama razumela, da je zaščita okolja v njenem interesu. Da samo razne kratkoročne roparske in nihilistične politike vedo povedati, da je ukvarjanje z okoljem brez smisla. Sem pa v svojih zapisih že mnogokrat opozoril, kako imajo nekateri državnopolitični ukrepi bolj značaj slepilnih manevrov kot kakšen učinek. Pri tem smo priča (kot pri drugih težavah človeštva) medsebojnemu kazanju s prstom in iskanju krivca: državljani se pritožujejo nad naftnimi firmami, kot da so one vsega krive – te se izgovarjajo, da one samo prodajajo, kar trg želi – država nalaga stroge okoljske davke in predpise posameznikom, po drugi strani pa miži na eno oko, ko proizvodnja ne spoštuje niti osnovnih načel – podjetniki se pritožujejo, da jih nerazumni in zapleteni administrativni okoljski postopki ne samo prikrajšujejo dobička, ampak ogrožajo … Tisti v ozadju pa si mrmrajo “divide et impera” in delajo po svoje naprej. Kaj pa sploh lahko naredimo? Predvsem se mi zdi pomembno, da okoljska politika ni več kamuflaža za razne površne partikularne interese (kot so bili Zeleni v Sloveniji dolgo časa precej majava rastlina in ni bilo treba zarezati globoko, da se je pokazala rdeča barva), pač pa domišljen in strateški program vsake stranke. Prav tako mora postati kristalno jasno, da kapital nima in ne more imeti proti argumentom varovanja okolja nobene moči; če nečesa ne moreš početi z dobičkom tako, da ne bi usodno škodoval skupnemu okolju, potem tega pač ne počni. Je sicer jasno, da ne bomo čez noč nehali ogrevati stanovanj in kuhati hrane, jesti banan in uvažati iz Kitajske. A morda lahko ključne spremembe dosežemo že, če to počnemo v malo manjši meri; da živimo bolj trajnostno. Predvsem pa, da se postavimo po robu dikciji ekonomizma, ki osebno srečo in smoter družbe vidi samo v gospodarski rasti. Da se upremo sodobni dogmi, da je denar sveta vladar.
