Uspešen muzikal o pomenu vere in skupnosti navdušil tržaško občinstvo
Muzikal Aggiungi un posto a tavola navdušil tržaško občinstvo
Dodaj stol za prijatelja, ki se nepričakovano pojavi pred vrati, nasmehni se mu in ne dovoli, da odide, deli z njim obrok, pa boš podvojil srečo: tako poje najbolj znana popevka iz slovitega italijanskega muzikala Aggiungi un posto a tavola, ki ga je pred dobrimi petdesetimi leti napisal komediografski duo Garinei e Giovannini. Glasbena komedija s spevnimi melodijami Armanda Trovajolija in pozitivnim sporočilom od tedaj navdušuje gledališke obiskovalce po vsej Italiji, tudi v tržaškem Rossettiju. V vikendu med 21. in 23. novembrom 2025 je predstava spet gostovala v Trstu. Vse štiri ponovitve so bile skorajda razprodane, kar ne preseneča, glede na to, da so v novi igralski zasedbi te jubilejne turneje zelo znana imena italijanskega spektakla, med katerimi naj omenimo Giovannija Scifonija in Lorello Cuccarini.
Zgodba, za katero je avtorja Pietra Garineija in Sandra Giovanninija navdahnila knjiga After Me, the Deluge (Za mano potop) Davida Forresta, se dogaja v mali neimenovani gorski vasici, kjer župnika Silvestra preseneti zelo poseben telefonski klic: oglasi se mu Bog, ki pravi, da je napočil čas za nov vesoljni potop, njegovo župnijo pa je izbral, da bo tokrat zgradila barko in z njeno pomočjo rešila sebe ter usodo človeštva. Kot je pričakovati, se mora Don Silvestro soočiti z zasmehovanjem in nasprotovanjem sovaščanov, ki jih je tudi potem, ko mu zaradi Božjega čudeža vendarle začnejo verjeti, težko pripraviti do tega, da bi vse predsodke pustili za sabo in začeli nesebično sodelovati. Navsezadnje se je Bog prav zaradi človekove hudobije odločil, da spet pošlje pogubno neurje …
Spektakel je tudi po petdesetih letih še kako aktualen. Sili nas k razmišljanju, uči nas o pomenu skupnosti in medsebojnega sprejemanja, kar naj bi bila osnova katoliške vere, obenem pa si privošči celo nekoliko kritičen pogled na Cerkev, ki je poleg božjih zakonov ponotranjila tudi marsikatero človeško slabost. Le čemu bi Bog telefoniral preprostemu župniku iz gorske vasice, ne pa v belo odetemu gospodu, ki sedi v Rimu, se (upravičeno) sprašujejo vaščani. Verjetno se odgovor na to skriva v sklepnem dejanju, ko Don Silvestro “v skoraj paradoksalnem in metaforičnem trenutku Boga nauči ljubiti, kot je Bog naučil ljubiti njega” – tako je dejanja svojega lika v intervjuju, objavljenem v Rossettijevem gledališkem listu, opisal Scifoni, ki mu je bila vloga ljubečega, predanega in nekoliko nerodnega župnika Silvestra pisana na kožo. Na trenutke globoka in ganljiva predstava je v prvi vrsti vsekakor spektakel z dopadljivimi glasbenimi točkami in obilo besednega in situacijskega humorja.
V vlogi mlade Clementine, ki je nesrečno zaljubljena v duhovnika, je na tržaškem odru nastopila Anna Di Matteo. Vaški čudak Toto je bil Francesco Zaccaro, strogi, a predvsem komični župan Crispino pa Marco Simeoli, ki je obenem tudi režiser te izvedbe – odrska postavitev vsekakor ostaja enaka, kot sta si jo zamislila izvorna režiserja Garinei in Giovannini, kot je tipično za muzikale. Tudi scenografijo prepoznamo že iz prejšnjih izvedb predstave: sestavlja jo nekaj prizorišč, ki se izmenjujejo s pomočjo vrtljivega odra – notranjost cerkve in vaške hiše, trg pred cerkvenim zvonikom, zunanjost hiše z balkonom, gozd –, vzdušje vaške skupnosti pa ustvari ekipa stranskih igralk in igralcev, ki se izkažejo kot izjemni plesalci. Lorella Cuccarini je upodobila prišlekinjo, zapeljivko Consolazione, omeniti pa je treba tudi “glas od zgoraj”, torej Boga, ki ga s posnetkov še vedno upodablja leta 2022 preminuli italijanski igralec Enzo Garinei.
Skoraj tri ure dolgi muzikal hitro mine; občinstvo je ekipo na odru nagradilo z zelo dolgim aplavzom in celo stoječimi ovacijami, domov pa se je zagotovo vsak vrnil boljše volje.
