Uran, prvi planet, odkrit v moderni dobi
Prvi planet, ki so ga odkrili v moderni dobi, nosi ime po grškem bogu neba Uranu. Odkril ga je William Herschel marca 1781, misleč, da vidi komet.
Uran je kar dvakrat dlje od Sonca kot Saturn in prejema 400-krat manj svetlobe kot Zemlja. Njegova pot okrog Sonca traja približno 84 let, os vrtenja pa je zamaknjena za kar 98° od pravokotnice na ravnini kroženja. Zaradi tega se Uran vrti retrogradno – v nasprotni smeri kot večina planetov, kar smo videli že pri Veneri. Ta nenavadni položaj je verjetno posledica trka z večjim telesom v času nastajanja planeta. Večino podatkov in fotografij Urana in okolice, s katerimi danes razpolagamo, je posredovala sonda Voyager 2, ki je letela mimo planeta leta 1986.
Uranov premer znaša nekaj več kot 51.000 km in tehta kot 14,5 Zemelj. Njegov zunanji del je približno 5000 km debela atmosfera, sestavljena pretežno iz vodika, helija in metana, ki prispeva 10% mase. Plašč je verjetno tekoč in sestavljen iz vode, metana in amoniakovega ledu, jedro pa je kamnito, vendar ni znano, ali je trdno ali tekoče. Električni tokovi v plašču povzročajo tudi nastanek Uranovega magnetnega polja.
Zgornja plast atmosfere je na prvi pogled zelo enolična, saj je težko razločiti nežne pasove, ki potekajo vzporedno z ekvatorjem. Izrazitih atmosferskih struktur ni zaradi pomanjkanja notranjega izvora toplote. Zaradi šibkega Sončevega obsevanja določa atmosfersko dogajanje predvsem vrtenje planeta. Na Uranu obstaja zelo učinkovit mehanizem prenosa toplote, saj je v zunanjih plasteh atmosfere med poloma le stopinja razlike, kljub temu da je eden obrnjen proti Soncu, drugi pa 40 let v temi. Modra barva je posledica vpijanja svetlobe na ledenih kristalih metana.
Uran obdaja sistem prstanov, prav tako kot vse do sedaj omenjene plinaste velikane. Vseh skupaj je 11 in so težko zaznavni, ker jih sestavljajo delci, bogati z ogljikom. Njihova velikost sega od centimetra do nekaj metrov. Prstani so široki od 1 do 13 km, debeli pa manj kot 15 km. Niso popolnoma okrogli in enakomerno široki, kar je najbrž posledica gravitacijskega vpliva majhnih lun, kot je Kordelija, ki krožijo znotraj prstanov. Prvih pet prstanov so nepričakovano odkrili leta 1977, z okultacijo (ko neko nebesno telo zakrije drugo, ki je bolj oddaljeno) neke zvezde. Hoteli so natančno izmeriti premer Urana, vendar preden je ta pokril zvezdo, je petkrat zamigotala, kar je pomenilo, da so jo zakrili prej neopaženi planetovi prstani.
Kot se za velike planete spodobi, ima tudi Uran svoje spremstvo lun. Do danes jih namreč poznamo 27. Pet največjih so astronomi odkrili pred prihodom sond. Ostale pa so odkrili sonda Voyager 2 in astronomi s sodobnimi metodami. Lune nosijo imena po likih Williama Shakespeara in Alexandra Popea.
Že prej smo omenili luno Kordelijo, ki kroži po sistemu prstanov in sestavlja pastirski par z drugo, Ofelijo. Ti dve luni opravljata isto nalogo kot pastirske lune, ki smo jih opisali pri Saturnu.
Prva večja Uranova luna, Miranda, ima premer 480 km in je bila odkrita leta 1946. Njeno površje je presenetilo znanstvenike, saj se na njem mešajo geološko starejše in mlajše pokrajine brez vidne logike. Za to obstajata dve razlagi: prva pravi, da je Miranda zaradi silovitega trka razpadla in se kasneje zopet združila. Druga hipoteza pa govori, da se je geološki razvoj ustavil zelo zgodaj, preden so nastale njene plasti.
Leta 1851 je anglež William Lassel odkril dve skoraj enaki luni, ki imata premer nekaj več kot 1100 km. Prva, Ariel, ima od vseh lun najsvetlejše in najmlajše površje. Kraterji na njej so majhni in površje prepredajo dolge, do 10 km globoke razpoke. Nastale so ob razširitvah skorje, njihovo dno pa je zalil led, ki je prišel izpod površja. Druga Lasselova luna, Umbiel, pa je pravo nasprotje prve. Njeno površje je temno in geološko staro, posuto s starimi kraterji in brez sledov preoblikovanja.
Največjo luno, Titanijo, s polovičnim premerom naše Lune, je leta 1787 odkril William Herschel in nosi ime po vilinski kraljici iz Shakespearove komedije Sen kresne noči. Površje te lune je posuto s kraterji in materialom, ki se je ob udacu razletel po površini. Vidne so tudi razpoke, ki so verjetno nastale zaradi širjenja ledu, ko je zamrznila voda pod površjem.
Zadnja velika luna, Oberon (po vilinskem kralju, soprogu Titanije), je nekoliko manjša od prejšnje in je prva Uranova luna, ki jo je odkril Hershel. Njeno ledeno površje prekrivajo stari kraterji. Največji, Hamlet, ima premer približno 300 km. Vidne so pa tudi nekaj kilometrov visoke gore.
Andrej Brešan
