Upam na zdravo pamet

Piše: Metka Klevišar Fotografije: Tatjana Splichal

Izposojen komentar pred referendumom v Sloveniji

Objavljamo komentar oz. pričevanje, ki ga je prejšnji teden objavil tednik Družina. Napisala ga je Metka Klevišar, zdravnica, publicistka in kolumnistka, ki je sodelovala pri ustanavljanju Slovenske karitas in Slovenskega društva hospic, do upokojitve pa je delala na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

Tik pred referendumom smo, ki naj bi povprašal ljudi o evtanaziji oziroma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ne vem, ali se ljudje sploh dobro zavedajo, o čem bodo glasovali. Odločali se bodo o drugih, ne o sebi. Sami se bodo morda enkrat pozneje srečali s trpljenjem in naredili bi vse, da takrat ne bi bilo treba trpeti.

Gotovo zelo razumljiva želja, ki bi se ji pridružila večina ljudi. Ampak za zmanjšanje trpljenja večina ne bi delala samomora. Trpljenje je mogoče odpraviti ali zmanjšati tudi drugače. Nekaj trpljenja pa v življenju vsakega človeka ostane. Zato mislim, da takšno vprašanje sploh ne bi smelo biti vprašanje referenduma. Poleg tega pa se mi tudi zdi, da vprašanje ni jasno postavljeno.

Kot zdravnica sem se od vsega začetka trudila, da bi ohranjala ljudi pri življenju, da bi jim olajšala življenje, zdaj pa naj bi prestopila med tiste, ki naj skušajo to življenje kar ukiniti. To preprosto ni združljivo z mojo poklicno etiko.

Letos bom stara 80 let, ampak to še zdaleč ni razlog, da mojega mnenja zaradi starosti ni treba upoštevati. Imam tudi multiplo sklerozo in morda bi bilo oboje, starost in bolezensko stanje, po mnenju mnogih razlog za končanje življenja. Ampak jaz rada živim, tudi če sem v marsičem omejena.

Vso svojo poklicno dobo sem delala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani z bolniki, ki so imeli pljučnega raka, ki se ga ni dalo več operirati. Mnogi so umirali, ampak dokler so živeli, so radi živeli. Gotovo ni bilo vedno lahko in prav gotovo so tudi trpeli. Od bolnikov sem se zelo veliko naučila. Kako sprejemati življenje, tudi če je prizadeto in krhko, tudi če mora človek včasih trpeti. Iz vseh teh spoznanj sem ustanovila najprej skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih pri Škofijski karitas Ljubljana, iz katere je dve leti pozneje nastalo samostojno Slovensko društvo hospic.

Veliko pa sem se ukvarjala tudi z bolnikovimi svojci. Zanje je bilo zelo težko sprejeti bolezen, včasih še teže kot za bolnika. Sem in tja še sedaj, po tolikih letih srečam koga od njih. Vsi mi zagotavljajo, da je bilo takrat hudo, so se pa ogromno naučili ob bolnem in umirajočem svojcu.

Šlo naj bi samo za posvetovalni referendum, ampak tudi takšni kmalu postanejo zakon. Zato je pomembno, kako bomo glasovali. V prizadevanju za uzakonitev tega zakona vidim velik strah pred smrtjo, ki pa je najbolj nujen del našega življenja, če to hočemo ali ne. Najraje bi odstranili vse, kar nas na smrt spominja, zato bi bilo tudi umirajoče najbolje kar odstraniti. Spremljanje umirajočih gotovo ni lahko, se pa od njih ogromno naučimo in smo pozneje za to lahko samo hvaležni. Marsikoga, ki je hudo bolan, slišimo reči, da bi najraje umrl. Ampak to še zdaleč ne pomeni, naj mu kar končamo življenje.

Tudi ne vem, kako bodo zagovorniki evtanazije razložili na eni strani res velika prizadevanja za zmanjšanje samomorov v naši družbi in veselje, da je zdravnikom uspelo zmanjšati število samomorov, na drugi strani pa zakon, ki naj bi ljudem dovolil samomor in jih k njemu spodbujal. Nekaj, kar je skregano z normalno logiko.

Ne vem, kakšen bo rezultat referenduma in kakšna bo dokončna politična odločitev. Upam lahko samo, da je ljudem kljub vsemu nasilnemu prepričevanju ostalo še dovolj zdrave pameti, da bodo znali delati še po svojem zdravem notranjem občutku.

Preberi tudi

Čudež molitve in hvaležnost

Kristjani in družba

Postni govori na Radiu Trst A

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme