Umrl je msgr. Oskar Simčič

Goriško in širši prostor je 3. avgusta pozno popoldne presunila vest, da je v 97. letu umrl starosta goriških duhovnikov, msgr. Oskar Simčič, teolog in izobraženec, dolgoletni škofov vikar za slovenske vernike in škofijski kancler ter predsednik Goriške Mohorjeve družbe.  

Pokojni se je rodil na dan sv. Florijana, 4. maja 1926, v Medani. Klasično gimnazijo je obiskoval v Malem semenišču v Gorici, v vojnih letih je študij nadaljeval v semenišču v Castelleriu pri Vidmu. V duhovnika ga je 2. julija 1951 posvetil tržaški škof Santin. Istega leta je bil imenovan za prefekta v Alojzijevišču. Leto kasneje je šel v Rim nadaljevat bogoslovni študij; leta 1954 dosegel magisterij na Teološki fakulteti Gregorijanske univerze. Leta 1956 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za kaplana, leta 1969 pa za župnika v Števerjanu. V 15 letih vodenja župnije si je veliko prizadeval, da bi se tam okrepila verska in narodna zavest ter kulturna dejavnost. Leta 1972 se je odpovedal števerjanski župniji in spet šel v Rim za dopolnitev študija na Gregorjanski univerzi, kjer je 1974 dosegel doktorat iz teologije. Rimska leta so ga močno zaznamovala: tam je namreč spoznal številne markantne osebnosti – med njimi p. Vladimirja Truhlarja -, pa tudi druge protagoniste Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, zgodovinskega dogodka, ki je v njem pustil globoko sled. Od leta 1975 do 1987 je bil katehet na goriških višjih šolah. Ob dušnopastirskem delu  je poučeval tudi slovenščino na videmskem bogoslovnem zavodu in predaval moralno teologijo v goriškem in videmskem bogoslovju. Leta 1978 ga je nadškof Cocolin imenoval za vikarja za slovenske vernike goriške nadškofije. Skrbel je tudi za slovenske vernike iz Milana in okolice, kjer je več let vsako tretjo nedeljo v mesecu imel sveto mašo v slovenskem jeziku. Leta 1987 je sprejel odgovorno službo kanclerja in vodstvo nadškofijske pisarne. Msgr. Simčič je bil zelo dejaven tudi na kulturnem področju, kjer sta prihajala na dan njegova široka razgledanost in dobro poznavanje problemov današnje družbe. Objavljal je študije in članke v koledarju GMD in drugih publikacijah, občasno tudi v NG. Več let je predsedoval Goriški Mohorjevi družbi in si prizadeval za sodelovanje med Goriško, Celovško in Celjsko družbo.

Dne 2. julija lani se je kot diamantnomašnik v kapeli duhovniškega doma v Semeniški ulici v Gorici zahvalil Bogu za 70 let mašništva. Med drugim je lepo povzel svoje življenje in obenem zapustil svojo duhovno oporoko s temi besedami: Kadarkoli sem videl človeka, ni bil moj sovražnik, zmeraj mi je bil brat in sestra. Nosil je Božje znamenje, zato sem ga vzljubil, z njim govoril, mu tudi pomagal. Bog daj, da bi še kakšen dan, ki mi ostane, tako delal. Vam pa želim, da bi Božja znamenja, ki jih nosite v sebi, ljudje, ki vas srečajo, znali videti in reči: ‘To je nekaj lepega, nekaj Božjega’. Bog daj, da bi bilo tako!”

Pogreb bo v soboto, 6. avgusta, ob 10.30 v goriški stolni cerkvi. 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme