Umrl je Ivan Minatti / Imeli smo ga radi...

Pod brezo me brez krste položite, ko mesec bo prijadral na nebo.
Tam bom s steklenimi očmi strmel v modrino neba,
ki z zvezdami se pogovarja, in šum vetrov poslušal,
ki v tišino noči pojo, dokler ne vstane zarja.
Ko bom umrl, me na polje ponesite, brez
križa, krste, solz in vzdihovanja, in me pod
belo brezo položite zvečer, ko mrak v njej
lepe sanje sanja’.

Tako je zapisal veliki slovenski pesnik Ivan Minatti v poeziji Ko bom umrl iz leta 1947. V soboto, 9. junija, je v 89. letu starosti za vedno zatisnil oči. Slovenski književni krogi so tako izgubili enega izmed najbolj občutljivih glasov.
Njegovo ime je v splošni slovenski zavesti nerazdružljivo povezano s poezijo Nekoga moraš imeti rad, ki je v letih celo ponarodela. V njej se namreč kažejo nekatere lastnosti, ki so njegov lik postavile med vodilne slovenske pesnike povojnih let, ko je kramparska partizanska lirika tonila v oceanu intimističnih globin. Prav zato so mu tedanji kritiki očitali premajhno borbenost, njegove pesmi so namreč bile sprva pogosto otožne, opisovale so tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost, pesimizem. Resnici na ljubo je Minatti v svoji prvi zbirki S poti povezal kolektivno izkušnjo partizanskega boja z osebno ‘ponotranjeno’ liriko, polno groze nad krutim časom; ta lirika je značilna tudi za poznejše zbirke. Šele pozneje je začel ustvarjati bolj intimistično ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji opeval tudi ljubezen in naravo. Njegova lirika je bila predvsem osebna, razpoloženjska in čustvena, slog pa impresionističen, novoromantičen, usmerjal pa se je tudi k ekspresionizmu.
“Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in značilen lirski svet”, je o njegovi poetiki zapisal literarni zgodovinar Jože Pogačnik. Bil je tudi vselej vezan besedi in pomenski vsebini poezije. Zato je Minatti nekoč dejal, da se ob zavzemanju za nov izraz, za nove forme, za nova estetska načela ogreva predvsem za zdrav razum in za zdravo logiko. “Žonglirati z nerazumljivimi besedami, zahajati v ekstremnost, biti po vsej sili moderen, ker je zdaj to moderno, se gotovo prej ali slej izkaže za jalov posel. Prepričan sem, da ni namen umetnosti, razvozlavati uganke, in da nobenemu umetniku ni cilj, brati samega sebe”. Tako nerazumljivo, larpurlartistično pisanje bi po njegovem mnenju kazalo na krizo v poeziji: kot privrženec lirike pa je na isti način trdil, da bi “še večjo krizo imeli, če bi pesniki molčali”. A dokler v poezijo verujejo in pišejo, dokler v literarno areno prihajajo vedno nova in nova mlajša imena, se zanjo ni treba bati – je še povedal.
Minatti, rojen 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah, se je pri petih letih z družino preselil v Slovenj Gradec, nato v Ljubljano, kjer je obiskoval gimnazijo. Po maturi je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po vojni študija medicine ni nadaljeval, temveč se je vpisal na slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in leta 1952 diplomiral. Zaposlen je bil kot urednik pri Mladinski knjigi, kjer je urejal knjižna dela in revije. Napisal je nekaj pesmi za otroke, znan pa je tudi po številnih prevodih iz češčine, turščine, albanščine, ruščine in francoščine. Minattijeva dela so prevedena v tuje jezike. Leta 1987 je postal dopisni in 1991 redni član SAZU. Prejel je tudi Prešernovo nagrado. Pesmi je Minatti pisal že v gimnaziji, objavljal jih je v almanahu Utrinki in reviji Umetnost, med vojno pa v partizanskih glasilih. Pozneje je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu, Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih. Med njegove najbolj znane pesniške zbirke sodijo Pa bo pomlad prišla (1955), Nekoga moraš imeti rad (1963,1981), Bolečina nedoživetega (1964, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984).

‘Ko bom umrl, me nikar ne pokopljite med mrtva trupla — v grobu je tesno.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme