Umetnost kot prostor, kjer bolečina dobi obliko

Dogodek v Feiglovi knjižnici je odprl razmislek o duševnih stiskah in terapevtski moči ustvarjanja

Včasih se zdi, da se človek v lastni glavi ujame v pretesen prostor, kjer se misli ponavljajo, občutki zgoščajo, kot da ni več izhoda. In prav v tem pretesnem prostoru si lahko umetnost ustvari pot. V risbo, zvok, gib ali zapisano besedo lahko posameznik odloži tisto, česar ne zna izreči. Ne zato, da bi problem izginil, ampak da bi postal obvladljiv. Umetnost tako ustvarja prostor, kjer lahko človek varno obstaja s tem, kar čuti. Morda je prav to največja terapevtska moč umetnosti: ne da odstrani bolečino, ampak da jo naredi znosno.

O tej moči je bilo marsikaj slišati na večeru, ki sta ga priredili Zveza slovenskih kulturnih društev in Narodna in študijska knjižnica v sredo, 22. aprila, v prostorih Feiglove knjižnice. Večer je potekal ob zaključku projekta Umetnost in ravnovesje uma, v okviru katerega je bila v knjižnici na ogled istoimenska razstava del mladih umetnic in umetnika, ki skozi različne umetniške pristope raziskujejo teme duševnega zdravja s posebnim poudarkom na stiskah mladih. Med temi ustvarjalci je tudi Irina Goruppi, ki je na pogovornem večeru sodelovala skupaj z Janino Cotič, Janom Mozetičem in Primožem Sturmanom. Dogodek je moderirala Lucija Tavčar.

Irina Goruppi študira na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Spregovorila je o kolektivu umetnikov MAK, v katerem sodeluje, in o razstavi, ki je nastala iz potrebe po dialogu in razumevanju v času, ko se o duševnem zdravju govori veliko, a še vedno ne dovolj odkrito. “Mladi danes bolj poslušamo same sebe in se poglabljamo v svoje duševno zdravje,” je dejala umetnica, ki se je v najstniških letih soočala z bulimijo, kasneje pa je svoja čustva prenesla na platno. Irina je prepričana, da vsak od nas doživlja stisko na drugačen način in vsak doživi tudi trenutek, v katerem se končno sprejme. Tedaj se tudi odloči, da se ne bo več primerjal z drugimi, in začne svojo pot do dobrega počutja. Na tej poti Irino vseskozi spremlja likovna umetnost. O terapevtski vlogi, ki jo ima umetnost, so na srečanju spregovorile tudi članice kolektiva MAK Melania Kalz, Petra Debelis in Maja Kojanec.

Navzoči smo poslušali tudi posnetek, pričevanje goriškega podjetnika in umetnika Andreja Kosiča, ki je priznal, da je ob smrti svojega očeta bil tako prizadet, da je poiskal pomoč pri psihiatru. “Bila je neke vrste spoved,” je dejal umetnik in povedal, da mu je zdravnik svetoval, naj nadaljuje s slikanjem, ker mu bo to pomagalo. “Res sem že takrat užival med risanjem, postalo je nuja.”

Slikarstvo že od nekdaj predstavlja zatočišče in tolažbo tudi za umetnico Janino Cotič, ki je po poklicu obrtnica, po izobrazbi pa psihologinja. “Moja študijska pot ni pripomogla veliko k spremembi pogleda na duševno zdravje. Pogled mi je odprlo delo na sebi in življenjske izkušnje,” je povedala Janina, ki se danes večkrat zateče v svoj “notranji prostor”, kjer je na varnem, kjer lahko izraža samo sebe, ne da bi jo drugi sodili. Sama je mnenja, da ima vsak človek kakšno stisko, vsak pa lahko v sebi ustvari prostor, ki ga lahko gradi preko umetnosti, glasbe ali branja dobre literature. “Vsi smo kot neka ribja juha, v kateri ima tudi najbolj grda riba lahko dober okus – sprejeti moramo tudi naše duševne stiske.”

Gostje večera so se strinjali, da še vedno obstajajo predsodki do iskanja psihološke pomoči, pogosto so spremljevalci družbenih pričakovanj, da mora posameznik svoje stiske premagovati sam. Obisk psihologa je lahko še vedno razumljen kot znak šibkosti ali neuspeha. Takšni pogledi ljudi odvračajo od tega, da bi pravočasno poiskali podporo, in poglabljajo občutek izoliranosti, ki je že tako del duševne stiske. A pri mlajših generacijah se odnos opazno spreminja. Iskanje pomoči postaja bolj sprejeto, skoraj samoumevno dejanje, podobno kot skrb za telesno zdravje. Pogovori o duševnem zdravju so bolj odprti, manj obremenjeni s sramom, psihološka podpora pa se vse pogosteje razume kot prostor za razumevanje sebe, ne kot zadnja možnost v krizi.

Pisatelj in profesor Primož Sturman je povedal, da svojim dijakom včasih sproščeno spregovori o svoji anksiozni depresivni motnji – zanje govor o duševnih stiskah in motnjah ni več tabu. “To stvar vidim s precejšnjim zaupanjem, sem optimist,” je dejal in priznal, da se je sam v preteklosti soočal s stigmo, z odraščanjem pa je razumel, da mora svoje klinično stanje sprejeti in nadzorovati s pomočjo zdravnikov. “V moji zbirki kratkih zgodb Gorica je naša se dogajanje razvija v psihiatrični bolnišnici. V knjigi je veliko osebnih izkušenj, veliko pa tudi izkušenj drugih ljudi, ki se soočajo s stisko,” je povedal Sturman, ki večkrat tudi v medijih objavlja kolumne ali eseje na temo doživljanja tesnobe in depresije. Literarno ustvarjanje, tudi samo branje po njegovih besedah človeka pomirjata, opozoril pa je, da “nekateri res pišejo zato, da bi se zdravili, ni nujno pa, da je to pisanje oz. umetniško ustvarjanje tudi kvalitetno”. Pisatelj je prepričan, da poslanstvo umetnosti ni samo zdravljenje, je gotovo nekaj globljega, npr. iskanje resnice, raziskovanje notranjega sveta.

Jan Mozetič, režiser in direktor fotografije, ki se posveča zlasti dokumentarnemu in eksperimentalnemu filmu, je mnenja, da se danes večina ljudi še vedno skuša prilagajati družbi. Do psiholoških težav in trpljenja pride, ko se človek ne more uskladiti s pričakovanji družbe. “Prepričan sem, da je dobro, če včasih človek raje sprejme trpljenje in ohrani svoj etični pogled na dogajanje in ga preko umetnosti, aktivizma ali sodelovanja z institucijami skuša spremeniti.” Mozetič je mnenja, da je terapija potrebna v primeru, da duševno stanje onemogoča kakovostno življenje posameznika, po drugi strani pa je prepričan, da “ni nič narobe, če je človek drugačen”, če ostane izviren in svoje stiske blaži z umetnostjo.

Družba pogosto deluje po nevidnih pravilih, ki določajo, kaj pomeni biti “ustrezen”, “uspešen” ali “normalen”. Kdor odstopa, se hitro znajde na robu, počuti se nesprejetega. Namesto da bi bila različnost prostor možnosti, postane breme, umetnost pa ne zahteva popolnosti, morda je prav to njena največja terapevtska moč – ni rešiteljica, ampak zaveznik pri iskanju poti skozi lastno nepopolnost.