Tri razstave o Dunajskem kongresu
Pred dvesto leti, v juniju 1815, se je z uradno listino Acte final du Congrés de Vienne končal zgodovinsko pomembni DUNAJSKI KONGRES. Na njem so sodelovali voditelji tedanjih evropskih velesil in glavni predstavniki drugih evropskih držav in državic. Zastopanih je bilo kar 247 tedanjih vladarskih hiš. Kongres se je začel leta 1814 po porazu Napoleona Bonaparteja v bitki pri Leipzigu in po njegovem izgnanstvu iz Pariza na otok Elbo. Trajal je kar 239 dni.
V samem središču tedanjega dogajanja, v cesarski palači Hofburg, kjer se zdaj nahajata uradni sedež predsednika avstrijske republike in zvezna avstrijska vlada, so nedavno odprli razstavo o Dunajskem kongresu in njegovih rezultatih, ki je na ogled do letošnjega 31. oktobra.
V času razstave, ki se razteza med Amalijinim grajskim krilom preko predela zvezne vlade in sega čez grajsko dvorišče do dvorne kapele, je prost dostop do nekaterih drugače za javnost zaprtih prostorov.
Na ogled so številni dokumenti, časopisni izrezki, plakati, poročila in slike, ki ilustrirajo tedanje izredno pestro dogajanje. Razstavljeni so tudi nekateri zanimivi zapiski tedanje Metternichove tajne policije, ki je skušala kontrolirati vse in vsakogar.
Gostitelj kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., ki ga je Napoleon, ki se je leta 1804 okronal za cesarja Francozov, leta 1806 prisilil, da je kot cesar Franc II. odložil krono Svetega Rimskega cesarstva in to starodavno cesarstvo s posebnim odlokom tudi ukinil.
Glavni oblikovalec in voditelj kongresa je bil tedanji avstrijski zunanji minister knez Metternich, njegov glavni protiigralec pa ruski car Aleksander I. Pomembno vlogo je odigral tudi britanski odposlanec Robert Castlereagh.
Dunaj, ki je tedaj štel 200.000 prebivalcev, je moral v času kongresa gostiti kar 100.000 gostov iz celotne Evrope, h katerim so poleg visokih aristokratov spadali tudi številni služabniki. Vsak dan so imenitnim predstavnikom različnih držav v Hofburgu na primer natočili kar 1.600 porcij kave. Pred kongresom se je nahajalo v dunajskih cesarskih konjušnicah 500 konjev, zaradi kongresa pa je to število naraslo na 1200 konjskih glav, ki so jih vpregali v 230 reprezentativnih kočij.
Prebivalstvu ta potratna razsipnost ni bila všeč. Leta 1815 se je na Dunaju pojavil sramotilni plakat, ki je smešil dogajanje in ga Metternichova tajna policija ni znala pravočasno odstraniti. Na njem je pisalo: “Ljubimka za vse: Aleksander Ruski. Razmišlja za vse: Viljem Pruski. Popiva za vse: Maksimilijan Bavarski. Se baše s hrano za vse: Friderik Würtemberški. Plača za vse: Cesar Franc Avstrijski”.
In res je kongres stal Avstrijo, preračunano v sedanjo valuto, okrog 100 milijonov evrov.
Na dunajski razstavi je prikazano osnovno kongresno dogajanje, ki se je lotilo po dogodkih ob francoski revoluciji in Napoleonovih osvajalnih vojnah orjaške naloge ponovne preureditve Evrope. V tej zvezi celovški univerzitetni profesor Reinhard Stauber v svoji najnovejši knjigi Dunajski kongres, ki je izšla pri dunajski založbi Bohlau, ugovarja znani tezi, da je kongres samo plesal, popival in ženskaril ter po veseljačenju Evropo ponovno pognal v stare reakcionarne čase. Avtor omenjene knjige meni, da moramo kongres ocenjevati mnogo bolj diferencirano. V resnici je bila v ospredju kongresa realna politika moči. Plese in zabave so prirejali z namenom, da vplivajo na politiko posameznih protagonistov.
Tudi generalni direktor Avstrijskega državnega arhiva Wolfgang Maderthaler, ki je poleg avstrijske vlade soorganizator dunajske razstave, meni, da moramo na kongres gledati z novega zornega kota: glavni protagonisti kongresa so bili diplomati – in ne monarhi. Kongres je med drugim obsodil trgovino s sužnji in suženjstvo in preganjanje Židov in judovske vere. V ospredju je bilo prizadevanje, da se konflikti med državami rešujejo s pogajanji in ne z vojno. In res vse do izbruha prve svetovne vojne kar sto let ni bilo v Evropi razen različnih lokalnih spopadov in notranjih nemirov večjih nadregionalnih vojn. To je do sedaj najdaljše evropsko obdobje miru.
Rezultati kongresa so zanimivi in delno še vedno aktualni: v ospredju je bila želja, da se vzpostavi ravnotežje evropskih sil in zagotovi trajni mir. Avstrija se je odpovedala Nizozemski, ki je postala samostojna država, dobila pa je nazaj svoja nekdanja ozemlja, med temi Kranjsko oziroma Ilirske province, za dodatek pa na Vzhodu še Galicijo, Švici je kongres zagotovil zaščito njene stalne nevtralnosti, Norveška in Švedska sta se združili v državno zvezo, Franciji je kongres določil meje iz leta 1792. Rusija si je prisvojila Finsko in začela politično nadzorovati Poljsko. V Italijo, Španijo in Portugalsko so se vrnili stari režimi. Bavarska je razširila svoje državno ozemlje, a izgubila Tirolsko, ki je bila spet priključena k Avstriji.
Proti koncu kongresa, v marcu 1815, je zborujočim odličnikom pognala strah v kosti vest, da je Napoleon zapustil Elbo in spet prevzel oblast v Parizu. Vendar so hitro ukrepali in takoj odposlali vojaške oddelke proti francoskemu nasprotniku. Predvsem s pomočjo nemških in angleških čet se je v bitki pri Waterlooju enajst dni po koncu Dunajskega kongresa 18. junija 1815 dokončno posrečilo premagati Napoleona, ki so ga izgnali na otok Sv. Helene. Kongres je tako dokončno zmagal.
Razstavo o Dunajskem kongresu v Hofburgu dopolnjujeta še dve razstavi. Na umetniško – zgodovinski razstavi Evropa na Dunaju v dvorcu Belvedere sta poleg monumentalnih zgodovinskih slik predstavljena tudi porcelan in pribor, ki so ga uporabljali na kongresnih pojedinah. V nekdanji vozarni cesarskega dvorca Schönbrunn pa so razstavljene velike cesarske kočije in sani, s katerimi so se prevažali visoki gostje Dunajskega kongresa.
Zanimivo je, da so šest let po Dunajskem kongresu trije monarhi, avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander in neapeljski kralj obeh Sicilij Ferdinand kot člani tako imenovane Svete alianse priredili leta 1821 v Ljubljani nov kongres, da bi se dogovorili o ukrepih proti revolucionarnim gibanjem v Italiji. O tem je Ivan Tavčar napisal znani zgodovinski roman Izza kongresa.
Lev Detela
