Tri četrt stoletja slovenske besede, ki ne pozna meja

Izseljenski mesečnik Naša luč je ob svoji 75-letnici povezal rojake doma in po svetu na slovesnem večeru, ki ga je v Galeriji Družina pripravila Rafaelova družba

Z domoljubno pesmijo v izvedbi Kvarteta 22 se je v torek, 9. junija, v Galeriji Družina v Ljubljani začel slovesni večer v organizaciji Rafaelove družbe, posvečen 75. obletnici Naše luči, mesečnika za Slovence po svetu. Rojake, ki živijo izven meja matične domovine, že tri četrt stoletja povezuje “beseda, ki ne pozna meja, ki pomaga ohranjati našo kulturo, identiteto in ljubezen do domovine”, je uvodoma povedala Darja Prašnikar Cerar. Mesečnik namreč neprekinjeno izhaja vse od leta 1951, tako da je doslej izšlo že 758 številk. Večer je zato bil “poklon vsem njenim ustvarjalcem, njihovi vztrajnosti, trudu in ljubezni do slovenske besede, do skupnosti, do domovine”.

V prvih vrstah so sedeli državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, odgovorni urednik Naše luči in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, glavni urednik in predsednik izseljenskih duhovnikov g. Izidor Pečovnik, dolgoletni glavni urednik g. Janez Pucelj in dolgoletni odgovorni urednik Ljubo Bekš.

Navzoče je prva pozdravila dr. Helena Jaklitsch. Za jubilej revije, ki utrjuje vezi med Slovenci po svetu in v domovini, se je najprej zahvalila izseljenskim duhovnikom ter Rafaelovi družbi, ki si je kot eno izmed pomembnih nalog že pred desetletji zadala informiranje ljudi o slovenskem izseljenstvu in skrb za duhovni napredek izseljenskih skupnosti. Zahvalila se je dosedanjim urednikom in sodelavcem, ki so skrbeli, da je revija prihajala na domove rojakov po svetu, pa tudi v matično domovino, ne le z novicami o življenju naših ljudi v zdomstvu in izseljenstvu, temveč tudi z izostrenim pogledom na dogajanje v Sloveniji. Naša luč je namreč imela izjemno vlogo “v času, ko je bila odkrita beseda v matični domovini nezaželena, celo preganjana. Takrat je, zavezana resnici, kritično vrednotila nesvoboden svet, v katerem so zaživeli domači, ki so ostali doma, njihove rojstne vasi in mesta.” Revija danes ohranja vsebinsko in vizualno svežino ter išče sodobne poti do novih bralcev doma in po svetu. Skozi pogovore odkriva življenjske poti rojakov, ki so “zaznamovali življenje slovenskih skupnosti, krepili njihov duhovni svet in narodno identiteto ali pa pomembno vplivali na prepoznavnost slovenske ustvarjalne duše zunaj meja slovenskega sveta”. Državna sekretarka je vsem, ki Našo luč soustvarjajo, zaželela, “da bi ta še dolgo krepila povezanost vseh treh Slovenij v njeni duhovni, kulturni in narodni dimenziji”. Zahvalila se je tudi mladim sodelavcem Rafaelove družbe, ki je, skupaj z Našo lučjo, še vedno “pomembna vez med različnimi generacijami in geografskimi svetovi. Različnimi svetovi, vendar svetovi, ki jih povezuje eno samo slovensko srce.”

Glavni urednik Izidor Pečovnik je dejal, da “Naša luč še vedno gleda v svet in nas osvetljuje”. Revija je prehodila mnoge lepe, tudi nelepe, strme in drugačne poti, toda “vedno je zmagala Naša luč”. Revijo ljudje še vedno potrebujejo, iščejo in, hvala Bogu, tudi najdejo. Urednik se je srčno zahvalil predhodniku Janezu Puclju, ki je zastavil celo svoje zdravje, “samo da je Naša luč redno prišla tja, kamor je morala priti”. Zahvalil se je vsem predhodnikom, pa tudi Lenartu in Anamariji, “na katerih sedaj vse gradimo”. Revija je prešla iz tiskane izdaje v elektronsko. Sam verjame, da bo to prihodnost Naše luči. Brez tistih, ki pošiljajo prispevke in slike iz vsega sveta, bi bila Naša luč čisto drugačna, bila bi “preveč domača”, tako pa je “globalno pobarvana”. Težnja je ta, da bi revija prek novih elektronskih oblik osvojila globalni svet. Pečovnik v to verjame, “in če verjameš, potem lahko tudi gore prestavljaš”. Začeli so z zvezo slovenskih pastoralnih delavcev, diakonov in duhovnikov v Evropi, “brez teh ne bi bilo nič”. Ko je Pečovnik prišel zraven, je bilo sotrudnikov vsaj 30, “danes smo še trije”, in vendar gredo naprej. “Smo resni nosilci upanja, res sem izjemno hvaležen vsem, ki nam stojite ob strani, pomagate in nas podpirate. In ko vidim mlade, otroke, ko nam kažejo, kako se danes dela novi svet, 3D in tako naprej, med njimi že vidim nove oblikovalce Naše luči.” Smo kristjani upanja, v to verjamemo, je še enkrat pribil Pečovnik in izrazil prepričanje, da bodo obhajali še druge okrogle obletnice.

ZGODBA NAŠE LUČI

Kako je revija sploh nastala, rasla, prebrodila desetletja sprememb in težav ter ostala zvesta svojemu poslanstvu? Marsikaj o tem je razkril kratek dokumentarni film, ki ga je ob jubileju posnela Rafaelova družba. V njem so nekdanji in sedanji uredniki, pa tudi drugi sodelavci in strokovnjaki povedali, da je bil začetek revije vezan na intenzivno izseljevanje, ki je bilo že na koncu 19. in na začetku 20. stoletja posledica predvsem pomanjkanja in revščine. To se je nadaljevalo tudi med dvema vojnama, ko Slovenci niso odhajali več samo v ZDA, ampak predvsem v Južno Ameriko in v razne evropske države, Francijo, Belgijo, Nemčijo, kjer so fantje delali predvsem kot rudniški delavci. Po drugi svetovni vojni se je ekonomski emigraciji pridružila še politična. Tako je leta 1951 sredi tujega sveta “prvič posvetila Naša luč, da bi rojakom po svetu prinesla milino in vedrino slovenske besede ter jih povezovala med seboj”. Izdajati so jo začeli slovenski duhovniki, ki so delovali med izseljenci v Evropi. Od prve številke pa vse do osamosvojitve je Našo luč izdajala celovška Mohorjeva družba, ki jo je vodil Janko Hornböck. Naša luč je bila od vsega začetka namenjena slovenskim rudarjem. Ti ljudje so imeli vsakodnevno izkušnjo, kaj pomeni luč, ko so se v rudniških rovih vsak dan opravljali na delo, in jim je dajala tudi upanje, da se srečno vrnejo. Revija jim je dajala versko in kulturno podporo na tujem ter obenem tudi upanje, da bodo mladi, ki so se tam rodili in odraščali, ohranili narodno zavest. V desetletjih, ko je bilo v domovini prepovedano svobodno govoriti, je revija postala glas resnice. Dosegala je kakovosten revijalni nivo, saj je objavljala spretno izbrane vsebine priznanih časnikov iz Nemčije, Francije in Anglije, ki so razkrivali temne strani režima v domovini. V 60. letih prejšnjega stoletja je naklada poskočila na 10.000 izvodov. Naša luč je bila edini izseljenski časopis v Evropi, ki ga komunistični oblasti nikoli ni uspelo dobiti pod svojo kontrolo, umiriti njegovega pisanja in preprečiti njegovega izhajanja. Skušala je predvsem preprečiti vnos Naše luči v Jugoslavijo. Že od prve številke naprej se je znašla v t. i. D-fondu Narodne in univerzitetne knjižnice; vse do leta 1993 se še vedno nahaja v “direktorjevem fondu”. Ta fond je pravzaprav izjemen pomnik cenzure, ki je uradno ni bilo. Gre za  publikacije, ki so bile med letoma 1945 in 1991 prepovedane oz. nedostopne javnosti. Z osamosvojitvijo Slovenije se je uredništvo preneslo v prostore Rafaelove družbe v Ljubljani. Tam se snuje še danes, tehnično pomoč pa nudi založba Družina. Revija vsebuje intervjuje, novice, komentar meseca, članke, ki se tičejo umetnostnozgodovinskih ali zgodovinskih tem. Pozornost namenjajo tudi poročilom iz slovenskih skupnosti v Evropi. Brez prostovoljnega dela “bi od Naše luči ostalo malo ali nič”, so povedali. Jezikovni kotiček v Naši luči obstaja že od leta 2015, tako mladim kot starejšim bralcem skuša na igriv in prijazen način približati slovenski jezik. Z zabavnimi nalogami, jezikovnimi ugankami in jezikovnimi izzivi vabi k odkrivanju novih besed, spodbuja veselje do jezika ter pomaga, da slovenščina ostaja živ in domač jezik pri bralcih. Prihodnost Naše luči vidijo danes v digitalizaciji. V ta namen so razvili aplikacijo, s pomočjo katere lahko bralci vsako novico preberejo tudi digitalno. Poleg tega pa naročnikom pošljejo enkrat na mesec tudi novičnik, da jih spomnijo na poglavitne novice in glavne teme ter jih še dodatno povabijo k branju. Naša luč torej še živi, ohranja živ stik s svojimi začetki in ostaja zvesta svojemu poslanstvu, kljub temu da se svet neprestano spreminja.

SERIJA KRATKIH FILMOV O SLOVENSKEM ZAMEJSTVU SKOZI OČI MLADIH

Potem ko je Kvartet 22 odpel po eno koroško in rezijansko pesem, so na slavju v Galeriji Družina prikazali še dva kratka filma iz niza Zamejstvo skozi oči mladih. Rafaelova družba in Naša luč namreč iz treh Slovenij – matice, zamejstva in izseljenstva – tudi na tak način ustvarjata enoten kulturni prostor. Prvi film je bil posvečen rojakom v Porabju, drugi pa Slovencem v Italiji. Iz njiju je izšlo, da so eni in drugi mladi zamejci zavedni in ponosni na svoje korenine, pa tudi na svojo “dvojno” istovetnost. Za slovenstvo se borijo, “lepo pa je občutiti dve kulturi in biti doma v dveh narodih”.

Ob koncu slavja v Galeriji Družina so Maša Rajk iz Ljubljane, glavna igralka, ki v filmu kot srednješolka raziskuje zamejstvo, njena filmska prijateljica Julija Kralj iz Trsta, koroški porabski prijatelj Matej Labritz, snemalec, režiser in montažer Žiga Lovšin ter vodja projekta Anamarija Rajk spregovorili o ozadju omenjenih filmskih zgodb.

Pri Rafaelovi družbi se zavedajo, da je poznavanje življenja v slovenskem zamejstvu, sploh med mladimi, kar slabo prisotno. Zato so si domislili, da bi posneli serijo šestih kratkih filmov, za vsako zamejstvo po enega, v katerih bi mladi predstavili zamejske vrstnike; niz filmov lahko koristno popestri tudi šolski pouk. Maša Rajk je med drugim povedala, da izraz “zamejci” nekako oropa te regije njihove lastne identitete. Potem ko se je srečala z vrstniki v Porabju in Italiji, je ugotovila, da “niso samo Slovenci, ki živijo zunaj meje”, ampak da jih prežema zaveden slovenski duh, hkrati pa tudi močno pripadajo svoji krajevni skupnosti in da jih tudi to bogati in gradi. Julija Kralj je poudarila, da je za mlade v Italiji poznavanje slovenščine, zavednost oz. čut pripadnosti matici nekaj navadnega in vsakdanjega. Mladi se kljub ne ravno spodbudnim podatkom trudijo ohraniti to, kar imajo, in si želijo naslednjim rodovom predati tisto, kar je bilo dano njim. Matej Labritz je želel podčrtati, da je Porabje živo. Ne obstajajo samo Slovenci, temveč tudi zamejci. “In v Porabju smo gostoljubni!” Z navdušenjem je povedal, da kot bodoči učitelj slovenskega jezika želi nagovarjati mladino. “Z njimi se moramo pogovarjati in jih seveda poslušati.” Žiga Lovšin je dejal, da je bilo izzivov pri snemanju in montaži kar dosti, in vendar je bil nad sodelovanjem pri projektu zelo navdušen.

Ob koncu večera se je napovedovalka vsem zahvalila za navzočnost na prazniku Naše luči, ki “naj osvetljuje še naprej in povezuje vse tri Slovenije v eno”. Obenem jih je povabila, da se prvo avgustovsko nedeljo pridružijo na tradicionalnem romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah. “Če ne prej, pa na 120-letnici Rafaelove družbe prihodnje leto”.