Temna stran in svetloba
Na stopnicah (181)
Dan za dnem beremo o grozovitostih in nesrečah, ki se dogajajo po svetu, tudi v naši neposredni bližini. Uspeli smo spraviti človeka na Luno, vojn pa nam ni uspelo odpraviti; na telefončku imam na dosegu ves svet, spregledam pa morda stisko soseda. Ko se zgodi umor ali spopad, se kar naenkrat znajdemo v vlogi tožnikov, ki zgroženi kažejo s prstom vse naokrog in se sprašujejo, kako je mogoče, da se človek spusti tako nizko, pa če je vladar neke države ali samo navaden priseljenec. Da nekdo počne tako hude stvari! Pa nas je kdaj strah, da bi se tudi v nas nekaj “premaknilo” in bi si umazali roke z grozodejstvi? Ali da bi se nam odprle oči in bi se zavedli, da smo v dobri veri in v skladu s svojimi prepričanji počeli najbolj zavržne stvari? Ali vsaj pri njih sodelovali? Nekaj takega, kot se je zgodilo navadnim nemškim ali italijanskim državljanom med vojno. Ali da bi morda prišlo na dan, kar smo vsa ta leta počeli, bolj ali manj prostovoljno in vedoma, pa smo se na moč trudili, da se ne izve. Gradili okrog te svoje “črne luknje” neprebojen zid ugledne podobe dobrega državljana in pobožnega kristjana. Morda niso velike stvari, morda so že daleč v preteklosti in ne bi več ravnali enako … a ostaja grenak priokus, da se nase ne moremo zanesti, da smo enako okuženi z zlom kot vsi drugi okrog nas. Morda iz dneva v dan trepetamo, kdaj bo popustila tista ograja, ki nazaj drži vso v nas nakopičeno temo in bes. Zato morda včasih potrebujemo nekoga, ki je “hujši” od nas, da lahko vanj uperimo svoj prst – in se potolažimo, da z mano pa že ni tako hudo. Da se sam vsaj za silo držim nazaj. Morda ta nenehni trud, ki je včasih na robu naših moči, celo doživljamo kot svojo posebno zaslugo. Kot nekaj, za kar si zaslužimo nagrado – nebesa tu na zemlji ali pa gori na nebu. Ampak v ne-početju slabih stvari ni nič posebej zaslužnega; je nekaj najbolj logičnega. Slabe stvari so pač sprte s tem, kakšna je ta naša resničnost – in ne morejo imeti prihodnosti. Tako se nam lahko zgodi, da celi kontinenti naše notranjosti sploh ne smejo obstajati – “Hic sunt leones!” piše na robu našega notranjega zemljevida in v tiste pošastne dežele ne tvegamo vstopati. Preveč so strašne. Sodobna psihologija jim namenja čedalje več pozornosti in nas skuša prepričati, da zanje nismo sami odgovorni, krivi, svobodni. Da tisto sploh nismo več mi. Da je, kar šteje, naša maska popolnosti in naša fasada govoričenja; da šteje več, kar naredimo, kot kar se nam podi po mislih. A mračne sobice našega srca ostajajo – in nas žulijo s svojo zapajčevinjeno skrivnostno grozo. Z neznanim, ki se skriva v nas. Življenje tako lahko postane preganjavi beg pred lastnimi demoni na eni strani in pred zločinci, ki nas ogrožajo na vsakem koraku, na drugi. Ker če vem, kaj se skriva v mojem srcu, tudi drugemu ne morem zaupati. Še ravnokar me je lahko koval v zvezde in se klanjal pred menoj – čez nekaj dni se me bo že odkrižal. Lahko si sicer rečem, da se zaradi malenkosti ne splača vznemirjati in temne misli utopim v kakšnem kozarčku ali dveh – ampak lepše bi bilo drugače. Če me ne bi bilo treba biti strah samega sebe; če mi ne bi bilo treba biti do sebe trd in neprizanesljiv. Če tista mračna kamrica mojega srca ne bi obstajala. Če bi lahko cel in sproščen stopil na luč. In to v bistvu počnemo z Veliko nočjo – tvegamo živeti s svojo temo, s svojo smrtjo. In morda v svoji mračni sobici odkrijemo tiste moči in sposobnosti, ki jih doslej ni smelo biti, ker so bile prenevarne. Da mi ni treba več doživljati, da so celi kontinenti mojega srčnega teritorija pod hudičevo oblastjo – da so tudi moja največja zakotja, odročnosti, gnile močvare osvobojeni. Da Mordor lahko obstaja, ampak je premagan, podjarmljen – in domač.
