Tea Curk Sorta – Vsakdanjosti
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini je do 13. marca na ogled razstava domače ustvarjalke Tee Curk Sorta, na kateri se predstavlja s svojimi kiparskimi in grafičnimi deli. Osrednji poudarek daje postavitev najnovejšim mobilnim žičnim skulpturam, večjim, celopostavnim ženskim figuram s stiliziranimi telesi, ki nastajajo v zadnjem obdobju. Razstavljene so tudi ravno tako iz žice izdelane Plesalke iz leta 2012, ki predstavljajo prehod na veliki format, manjše glinene ženske figure in izbor odtisov iz grafičnega opusa, v katerem je ponovno moč prepoznati abstrahirano žensko telo, spremenjeno v ritmično nanašanje barvnih slojev.
Tein opus zaznamuje raziskovanje človeškega intimnega okolja, ki sega že v študijsko obdobje, ko je, predvsem med bivanjem v tujini, razmišljala o oblikovnaju zasebnega prostora, v katerega se človek lahko zateče. Vzporedno z glinenimi skulpturami večinoma ženskih likov so nastajale prostorske instalacije iz različnih materialov, ki so predstavljale dom, zatočišče pred zunanjim svetom, maternico. Nadaljevanje tega miselnega toka, ki je lahko širši družbeno socialni, ampak predvsem avtobiografski, je lahko zaznati tudi v glinenih stiliziranih ženskih figurah manjšega formata, neke vrste dnevniku njenega vsakdanjega življenja. V ciklu Ženske s krili (2010-2013) namreč zaupa Tea gledalcu svoje misli, odnos do sebe, svoj pogled na materinstvo. Nataša Kovšca je v katalogu k razstavi zapisala: “Primorska kiparka in magistrica grafike Tea Curk Sorta v svojih delih odpira nekatera izjemno aktualna vprašanja, ki si jih zastavlja zlasti mlajša generacija umetnic. Zanima jo, kako danes okolica sprejema ustvarjalko, ki je hkrati tudi mati, kje naj postavi ločnico med ustvarjanjem in zasebnim življenjem ter (predvsem) kako naj kot svobodna umetnica sploh preživi. Ekonomski vidik ustvarjanja je tudi glavni razlog za izbor materialov (žice in gline) ter izdelavo pretežno malih formatov glinenih kipov, ki jih lahko žge v svoji peči. Za vse njene skulpture, ne glede na datum nastanka, velikost in izbrani material, pa lahko rečemo, da so nosilke njenih trenutnih subjektivnih občutij, s katerimi prodornemu gledalčevemu očesu razgalja svoje intimno življenje”.
Mali glineni kipci ostajajo prisotni v Teinem opusu, vendar je zaradi želje po večjem formatu in obsežnejšem posegu v prostor za najnovejše stvaritve izbrala žico, ki ji ustreza tudi kot izrazno sredstvo, saj lahko na tak način ustvarja volumen, ki obenem ohranja eteričnost, lahkotnost, gibanje. Resničnost se tu prepleta s fiktivnim, svetloba in sence podvajajo oblike figur, ki so kot risbe v prostoru. Nataša Kovšca je še zapisala: “V nasprotju z glinenimi kipi, ki razkrivajo avtoričina psihična občutja, se zdi, da kažejo žične skulpture, oblikovane s hitrim zvijanjem in vozlanjem žice, njen odnos do širšega okolja. Gledalec namreč kipe dojame kot telesne lupine brez kože, ki s praznino volumna in položajem rok poudarjajo odtujenost človeka v današnjem svetu. Figure delujejo zamaknjeno, odtujeno, vendar njihova prostorska postavitev priča, da so hkrati medsebojno povezane. Kipi pravzaprav v celoti zavzamejo prostor, a ne le s svojo fizično prezenco, ampak tudi s senčnimi obrisi, ki jih svetloba zariše na galerijske stene. Pomembno vlogo v prostoru pa ima tudi gledalec, ki se lahko povsem približa mobilnim žičnim telesom: s tem sproži njihovo gibanje in pripomore k preoblikovanju svetlobnih risb na galerijskih stenah”.
Katarina Brešan
