Tam ob Jordanu ali zakaj sem Kristjan

Misel Antona Bedenčiča

Začelo se je, da, tam ob Jordanu. Začela se je verska revolucija, veliki duhovni preskok v dojemanju Boga in človeka. Dve osebi, Janez Krstnik in Jezus. Vse dotedanje spoznavanje Boga in njegove podobe o Mesiji se prelijejo v osebo, ki jo Janez označi kot Jagnje. Vsa veličina in moč, odeta v kraljevske simbole, ki so odevali Boga, skozi stoletja odpade.

Človek nosi v sebi sposobnost preseganja biološke in materialne danosti

Vse živo stvarstvo živì in se razvija v omejeni danosti. Živali lahko marsikaj naučimo in celo izkoristimo njihove naravne sposobnosti. Ne moremo pa jih naučiti brati, pisati. Ne morejo postati umetniki. Zakaj ne? Ker nimajo samozavedanja o lastnem bivanju. Zato se ne sprašujejo, kdo sem, zakaj živim, ne razmišljajo o smislu življenja. Enostavno živijo. Zato si tudi ne postavljajo vprašanj o možnem bitju ali o Bogu.

Od pradavnine si človek postavlja prav ta vprašanja. Nadnaravna bitja so videli nekoč v zvezdah, soncu, planetih in drugih podobah. Teh bogov so se bali. Da bi jih pomirjali, so jim darovali razne žrtve, tudi človeške. Človek si je skozi čas ustvarjal razne podobe o Bogu. Tudi ko je začel verovati v enega Boga, je na tej podobi ostalo mnogo poganskih elementov. Bog kot vladar, stvarnik, Bog, ki daje zakone in pravila, in potem kot sodnik kaznuje in nagrajuje. Tudi ateizem sloni na neki predstavi.

Človek lahko živi tudi brez vere v nadnaravni svet. Samo živi in nič več, kot pač ves ostali živi svet. Ne more pa živeti brez vere v človeka, v njegove besede, dejanja. Ta sposobnost verjeti, to je enkratni dar človeku. Brez te vsakdanje vere se ne vzpostavljajo osebni odnosi. Ni razvoja, ni napredka. Seveda lahko človek tudi ne veruje človeku. Prav zaradi tega daru – verjeti lahko vstopa človek tudi v odnos do Boga. Tu pa se odpira nov svet.

Resnična božja podoba

K Jordanu prihaja Mesija. Prihaja med nas. Ni obdan z močjo in slavo kot vladar in kralj. Ne želi, da ljudje umirajo zanj in se mu v strahu priklanjajo. Ne vzpostavlja nov družbeni red z močjo in silo. Prihaja kot jagnje. Bog se preko tega Jagnjeta človeku razodeva kot Ljubezen. Bog nima imena. On je Oče, Oče vseh nas. Mesija kot Jagnje govori o Bogu, ki je Bog vseh ljudi in ljubi vse enako. Njegova ljubezen je zastonjska in je ne moremo kupiti. Odprla se je pot v višjo stopnjo človekove duhovne zavesti. Kako velik preobrat v religioznem dojemanju!

Jezus sicer oznanja nov družbeni red. Toda ta temelji na spreobrnjenju. Ta novi družbeni red – božje kraljestvo mora po svobodnem sprejetju zaživeti v nas. Božje kraljestvo lahko obstaja le v nas samih, če smo ga zares sprejeli. To pa ni lahko. Če smo ga zaživeli v sebi, bomo s tem ustvarjali novi svet, božje kraljestvo, ki bo brez sovraštva, zavisti, nevoščljivosti, brez predsodkov; ta bo ljubil tudi sovražnika, služil človeku in ga ne bo podrejal in izkoriščal. In še bi lahko našteval.

Ustvarjati ta novi svet je možno le z ljubeznijo. Sovraštvo in delitev sta zakonitost človeškega kraljevanja in vladanja. Sv. Pavel v hvalospevu ljubezni sporoča: vse, kar je storjeno brez ljubezni,  je NIČ.

Zakaj sem še kristjan

Zdaj prihajam do temeljnega vprašanja. Ali vem, zakaj sem kristjan? Večkrat to vprašanje postavim tistim parom, ki pridejo na tečaj pred poroko. Naj povedo vsaj tri razloge. Težko je. To vprašanje danes zastavljam tudi vsem nam.

Smo kristjani, ker smo krščeni. Bili smo krščeni kot otroci. Dolga je pot do zrelih let, ko sprejeti dar postane naša osebna odločitev. Ta narojenost v krščanstvo počasi umira. Tradicija pripadnosti je mogoča pri drugih verah. Kdor hoče biti Jezusov učenec, mora stopiti v osebni odnos. Verjeti mu mora. Ne, da obstaja. Verjeti mora njegovim besedam, njegovi življenjski drži. Sprejeti mora njegovo podobo kot temelj o Bogu. Spoznanju sledi še svobodna odločitev.

Lažje je imeti pasivni odnos do Boga. V vsakdanjem življenju je potrebno za kvaliteten medčloveški odnos vložiti mnogo truda, še toliko bolj je to potrebno v odnosu do Boga. Pripadnost Jezusovemu nauku ne more sloneti na masovnosti. Kdor je kristjan, mora postati skupnost, to je občestvo svobodnih ljudi. Kot nekoč, tudi danes Jezus vabi: “Hodi za menoj.” Ne sili. Odločiti se mora vsak sam, da skupaj z Njim postaneš graditelj kraljestva večnosti, ki ima svoj začetek že tu na zemlji.