Takšni in drugačni odhodi in prihodi
Prva uradna in slovesna, krstna predstavitev tretje pesniške zbirke goriškega pesnika Davida Bandlja z naslovom Odhod je potekala v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici v ponedeljek, 17. decembra. Zbrane je pozdravila predsednica Centra Franka Žgavec, na harmoniko je krajši glasbeni uvod poklonil Manuel Persoglia.
Nadia Roncelli, predstavnica založbe Mladika, je povedala, da je prva pesniška zbirka Davida Bandlja izšla pred dvanajstimi leti, druga šest let kasneje; objavil je tudi knjigo esejev Razbiranja in žarišča, pa tudi antologijo slovenskih pesnic in pesnikov v Italiji s pesniškim naslovom Rod lepe Vide. Tretja zbirka je zagledala luč v Trstu pred slabim mesecem dni. Gre za izbor pesmi o temi odhoda; kot je v spremni besedi zapisala Meta Kušar, se ta prepleta s čutenjem univerzalnih tem, kot so ljubezen, svoboda in smrt, in to v jeziku, ki je vedno jasen in komunikativen.
Različne motive Bandljeve poezije je razčlenila profesorica in esejistka Vilma Purič, ki je zbirko predstavila in vodila pogovor s pesnikom. Ta doživlja pojem odhoda kot protislovje, je dejala; “odhod je navsezadnje obrnjen prihod”. Vsa zrnca vmes, ki se suvajo v nasprotno stran, so hoja naokoli, stopanje čez prag, pogled v neznano, poskus dvoboja s časom, ki odhode neizbežno prinaša. Odhod, ki ga Bandelj zariše, ni nikoli samozadosten, ne vodi v prazen prostor, ne spodmika tal pod nogami odhajajočega. Je napovedana sprememba, postanek v novem, svobodno gibanje, postopanje na zakotnih postajah in še marsikaj, pa ne samo to. Njegov pomen je razčlenjen in večstranski. Ob vsem vidnem in otipljivem je odhod predvsem izbira posameznika in poskus odpiranja novih vrat, zavzemenje za premik. Vendar tudi izbira sama po sebi ni povsem svobodna, kajti obstojajo ovire, ki včasih obrnejo odhod v postanek. Popotnik ne nabira samo pogledov v nebo, temveč pridobiva občutek sebe, njegova intima se odpira zavesti, da lirski jaz sliši še marsikaj drugega od tega, kar njegove oči vidijo. Prisluškuje izzivalnemu zvenenju novega kraja, čuti boleče ustaline zgodovine, onkraj urejenih urbanih prostorov zmore videti kaos, dojema veliko več od vidnega. Požene se celo onkraj zemeljskega in stopi v transcendentalnost, kjer se spopade s skrivnostjo metafizike. Ni naključje, da v pesniško zbirko vključi tudi opise odhoda Boga, ki ga iz zemeljske razsežnosti spremlja klic odrešenja. V tem opisu prednjačijo zemeljski elementi, vendar Bog je daleč od človeka, absolutni duh in hkrati predpostavka realnega, slika vsakdana, ko revež prosi miloščino, je skrivnost, ki je človek ne more zapopasti, še manj razlagati ali preizkusiti; je izven možganske logike, je “preludij človekove norosti, ker je človek preobjesten, da bi ga sprejel”.
Prikazovanje odhodov, ki prehajajo od harmoničnega opisa do razklanosti, in nihanje odhodov se izostri na končni odhod v prozni pesmi Soba 264, kjer je v bistvu opisana smrt. Vendar je beseda skorajda neizrekljiva, je dejala prof. Puričeva, in jo pesnik težko imenuje. To je lahko slovo v “zmatranih” očeh, odtekanje reke, misel na smrt, izguba zavesti. Pesniški jaz vstopa v pokrajino grozljive bolečine, ki zajame telesnost in se “kot pajkova mreža ovije okoli srca”. Krutega dejstva ne premaga niti dejavnost duha. Ta odhod je od vseh najdrznejši. Tu se odprejo težka vrata končne osamljenosti človeka, ki je pahnjen v drugačno, nadaljnje bivanje.
Odhodi pesnika utrujajo, bremenijo s spomini, prinašajo trpka spoznanja, vodijo v osamljenost. Vendar mednje vnese svetlo razsežnost, prihode, ki osebku dajejo zanos in ga navdajajo z nadihom spremembe. So svetla vsebina, ki je prisotna predvsem v pesmi z ljubezensko in očetovsko motiviko. Zlasti motiv starševstva je “ena najintenzivnejših Bandljevih vsebin”. Luč prihoda novega bitja na svet je smiselna in pravo razodetje, ki razmiga šelestenje zraka, diši po neskončnosti, osvetli notranji prostor praznine. “Ta motiv je za slovensko pesništvo zelo inovativen, presega vkalupljene vizije očetovstva, prerašča običajne delitve vlog pri odnosu do otrok in partnerke”. O tem je pesnik dejal, da je “pristaš dosti bolj fluidnega starševstva, v katerem je očetu dano malo bolj slediti vzgoji otrok, tudi čustveni razsežnosti. Konec koncev je v moškem, če je kolikor toliko senzibilen, nujno prisotna nota ženskosti, kakor je tudi v ženski prisotna nota moškosti”.
Med opisanimi odhodi in prihodi so še vsa vmesna stanja oz. naš svet, kjer se ena čez drugo kopičijo podobe, izmišljeni verzi lovijo fragmente doživetij. Med izrazitejše dosežke pesniške zbirke sodi po mnenju esejistke nova drža lirskega subjekta, ki v kaosu vsega izbira in čuti svojo zmožnost, da se požene nad vsakdanjost in jo ozavesti, širi do brezmejnosti občutek sebe ter si kljub jezi in občutku nemoči izbori nekaj drobcev sveta zase. Gre za negacijo razgrajenega subjekta, ki so ga izpovedovali pesniki drugega povojnega vala.
“Katera vrata danes odpirajo verzi”?, je Bandlja med drugim vprašala Vilma Purič v zanimivem pogovoru. Pesnik je odgovoril, da se sodobna slovenska poezija močno obrača v smer metafizike, v iskanje odnosa z njo. “Zanima me, kaj bo iz tega”.
