Olimpijada je tudi pokazatelj odnosa do žensk
Gre za zgodbo nemške Židinje Gretel Bergmann, ki je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot mladinka izjemno perspektivna v skoku v višino. Leta 1934, ko so se Judom v Reichu že pisali hudi časi, jo je oče poslal študirat in trenirat v London, kjer je postala mladinska državna prvakinja. Pred olimpijskimi igrami 1936 v Berlinu so nemške oblasti močno pritiskale na Gretelino družino, da bi se vrnila v domovino, saj je bila kandidatka za olimpijsko kolajno, ki bi jo nemški olimpijski komite zelo rad podaril Hitlerju. Nemčija se je tako obenem želela predstaviti kot odprta in tolerantna država, ki ima tudi Žide med reprezentanti. Bergmannova se je tako vrnila domov in se udeležila priprav na OI. Čeprav je bila daleč najboljša, pa so jo na ukaz nacistične stranke dva tedna pred začetkom Iger izključili s seznama olimpijcev. Namesto nje je bila izbrana druga najboljša skakalka, Marie Ketteler, ki je bila v resnici moški, a je njeno pravo istovetnost družina vse od rojstva skrivala na nezdrav in nasilen način. Marie, ki je med pripravami delila spalnico z Gretel – med njima se je razvilo iskreno tovarištvo, je naposled za las zgrešila olimpijsko zlato kolajno. Tudi njen lik pa je povzet po pravi zgodbi Dore Ratjen, ki je – četudi v resnici moški – nastopila na berlinski olimpijadi kot atletinja. Gretel se je naposled preselila v ZDA, kjer se je poročila in vseeno imela briljantno športno kariero, Dora/Marie pa je po medijskem in pravnem škandalu vendarle lahko zaživela s svojim pravim spolom, nepravično pridobljeno medaljo pa je kajpak morala vrniti.
Ogled filma je ponudil kar nekaj zanimivih vzporednic z današnjim olimpijskim dogajanjem. Zlasti zgodba Marie spominja na kalvarijo srednjeprogašice Caster Semenya, ki je dolgo časa niso pustili tekmovati, ker so ocenili, da ima previsoko stopnjo moških hormonov. Semenya, ki jo vodi nekdanja olimpijska prvakinja v teku na 800 metrov Maria De Lourdes Mutola iz Mozambika, je bila na slovesnem odprtju zastavonoša Južnoafriške republike in bi znala biti s prihodnjim tednom med velikimi protagonisti londonskih olimpijskih iger.
Sploh pa so vredni razmisleka nekateri splošni poudarki na žensko tematiko v športu (in ne samo) nekoč (v času filma) in danes. Športni krožek v letih Hitlerjeve Nemčije je bil že dokaj napreden, v istem domu so živeli tako ženski kot moški atletski talenti, zvečer so imeli plese, v sobah so lahko sprejemali tudi partnerje. Dandanes pa poročajo o državah, ki so komaj sprejele dekleta kot športnice in potnice na olimpijado, druge pa na letalu namestijo moške v luksuzni razred in ženske v ekonomskega… Kot kaže, vsaj ne bo tekmovalk, ki bi morale nastopiti s pokritim obrazom, ponekod pa smo še daleč od enakopravnosti. Planetarna izložba, kot je olimpijada, je navsezadnje pomembna tudi kot prižnica za opozarjanje na protislovja današnje družbe. Malo propagande ne škodi, bi se strinjali novinarji v času rajha in Margarete.
HC