Tako pač je! (9)
…v našem prostoru rečemo takemo možu kar “idraulico” in je po moje izraz boljši, saj so ti mojstri specialisti za vse, kar se tiče cevi, tudi tistih cevi, ki niso nujno povezane z vodo. Mojster, ki hodi na naš dom vsako leto pogledat plinsko peč, pet minut traja ogled nove peči, zaračuna z zakonom določeno vsoto, podpiše se na dokument in gre, tega mojstra torej nisem uspel priklicati, gospod namreč izklopi telefon, doma priklopi faks na domačo številko, da ti nadležno zapiska, ko ga kličeš, ima torej rad mir, dela mu namreč ne zmanjka, pri čemer mu pomaga tudi bedasta zakonodaja, ki zahteva vsakoletni pregled novih plinskih peči. Doma je bila nuja in sem končno le našel po telefonu nekoga, ki je prišel popravit pokvarjeno zadevo. Za ljubi mir v hiši človek naredi to in drugo, o očitajočih pogledih, ki spremljajo moje poskuse, da bi kaj popravil, ne bi tu na dolgo, ker nima smisla, meni pač niso dane ročne spretnosti, ki pa dandanes strašno drago stanejo. Že po telefonu sem izvedel, da sem za klic plačal 35 evrov, ostalo bom kasneje. Prav, samo, da bo, sem si rekel.
Pripeljal se je mladenič, da je bister, sem videl že po avtu, v katerem se je pripeljal, sam ga namreč nikdar ne bom imel in mislim, da ga nikdar ne bo imel tudi noben slovenski pisatelj in ne časnikar, če pesnike pustimo iz čisto človeške pietete ob strani. Peljal sem ga v toplarno, kot smo včasih rekli prostoru, v katerem je bila peč, pri meni doma je to nekaj vmes med garažo in pralnico. Spomnil sem se na gorenjskega sošolca, ki je ob podobnih dogodkih vedno dejal takole: “Mau je šraubou in fajn potem zasolu račun! ”
Ker se mi je vseeno zdelo pretirano, kar mi je zaračunal, sem mu rekel, da toliko v naši deželi gotovo ne zasluži niti en primarij na uro. Niti trznil ni, zbil je malo ceno, plačal sem in med iskanejm denarja mi je vseeno ob kavi zaupal, da je bil do pred nekaj let policist, dodal je še, da se on “ne bo pajsal z drogeraši in zlikovci za tisoč dvesto evrov na mesec, ker krogla nima cilja, prileti, kamor pač prileti”. Najbrž ga je zanimalo, zakaj sem mu še kavo skuhal, ko pa me je pošteno oskubil, a mu nisem razlagal, da od samega sebe zahtevam, da ohranim človečnost tudi takrat, ko se nečloveško obnašajo z mano. Sem pa slišal med kavo znano zgodbo, kako smo vsi tisti, ki smo zaposleni, tisti, ki smo usližbenci pri katerem koli podjetju, “preveč stanemo”, še to je dodal, da je on sam, še njegova žena ima začasno zaposlitev nekje na neki občini, da mu ni treba plačevati dajatev zanjo, ker mu pač ona vodi računovodstvo.
In preden je odšel, je na vratih, slok in mrzlih modrih oči, še po furlansko rekel: “Cussi' a je'! -Tako pač je! ”
Počasi sem zaprl vrata in na mizi ženi pustil številko in ime tipa, ki je popravil, kar je bilo treba popraviti v garaži in zraven z mastnimi črkami dodal: “Numero da depennare! Izbriši iz spomina to številko in ime. Nikdar več ne kličemo tega! ” Začuda me ni nihče zvečer vprašal ničesar, sem pa pred kratkim videl v domačem telefonskem naslovniku pod črko I, kjer stoji tudi “idraulico” priložen moj listek. Nekaj je.
In si predstavljam, da je na raznih ministrstvih veliko podobnih tičev, ki rečejo enostavno “Tako pač je! ”, ker sicer ne bi dobil od prijatelja Petra Kuharja najprej in nato še iz pisarne Društva slovenskih pisateljev naslednje izjave, ki jo objavljam v celoti in se komentira sama, opozoril bi le na tisti tako značilni cinični konec, ki pove več kot vse drugo, namreč to, da “obstajajo nekatera delovna gradiva, s katerimi se je v preteklosti skušalo urediti položaj Slovenske matice, vendar ni nič konkretnega”. Tako pač je, ne?
“IZJAVA UO DSP O SLOVENSKI MATICI
Priče smo načrtnemu uničevanju vseh (še delujočih) sistemov od zdravstva, šolstva, znanosti, raziskovanja do kulture. Da o gospodarstvu sploh ne govorimo, saj je država v podobi vsakokratnih “vladajočih elit” (elit?) prepričana, da je potrebno iskati t. i. strateške partnerje, ki bodo dali nov zagon in kapital. To pa dejansko pomeni, da se zavestno odpoveduje svoji suverenosti in svoje državljane prepušča, žrtvuje “finančnim trgom”. Taka država si žal ne zasluži kulture in umetnosti, saj umetnost že zdavnaj ni več krizantema na siromakovi suknji, kot je zapisal prvi slovenski poklicni pisatelj, ki je v svojem življenju s honorarji zaslužil toliko kot tedanji polkovnik avstro-ogrske vojske!
Dogajanje s Slovensko matico je sramota in še enkrat sramota, s čimer se žal znova uresničuje misel filozofa, da je človeška zgodovina ena sama sramota! In če že zaradi drugega ne, smo vsaj zaradi te in takšnih sramot, ki smo jim vse pogosteje priče, Slovenci del človeške zgodovine oz. zgodovinski narod. Da se je najuglednejša slovenska ustanova s 150-letno tradicijo, ustanova, ki je “mati slovenskega naroda”, kot jo poimenuje njen sedanji predsednik Milček Komelj, znašla v katastrofalni finančni situaciji, da so zaposleni (trije!) brez plač, da za izdane knjige avtorji, vrhunski ustvarjalci z najrazličnejših področij, ne dobijo honorarjev, je zaušnica, ki si jo je trenutna oblast primazala sama! Zatorej zahtevamo, da vlada in ministrstvo za kulturo nemudoma, torej takoj, začneta reševati nastali problem: prvič, da z dodatnimi (izrednimi) proračunskimi sredstvi omogočijo normalno delovanje ustanove, in drugič, da se že pripravljen zakon, če smo prav razumeli nekdanjega ministra za kulturo Uroša Grilca, po hitrem postopku sprejme v Državnem zboru.
In da nikdar več ne bo treba prebirati sramotne izjave službe za odnose z javnostmi ministrstva za kulturo, da “obstajajo nekatera delovna gradiva, s katerimi se je v preteklosti skušalo urediti položaj SM, vendar ni nič konkretnega”.
Ljubljana, 18. maja 2015
Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev”
Jurij Paljk
Pred časom sem imel doma potrebo po vodoinštalaterju, kot se v slovenščini reče mojstru, ki popravlja cevi, ...
