Tako pač je! (8)

Najprej sem se nad tem, jaz večna optimistka, zgražala, zdaj se vse bolj strinjam. Da ne bo napak razumljeno – ne pozivam k eksodusu, ampak saj veste, da s potapljajoče ladje najprej zbežijo podgane. Pa ne zato, ker so podgane, ampak zato, ker so izjemno inteligentne. Hm”? je zapisala pred dnevi mlajša kolegica iz Ljubljane na javno spletno omrežje Facebook.
Komentarjev, ki so sledili kratkemu zapisu, ne bom izrecno navajal, ker so podobni tistim, ki jih najdete na skoraj vseh slovenskih spletnih mestih, kjer se lahko anonimno spodaj kaj pripiše: gre za zmes slovenske zadrtosti, frustracije, sovražnosti, mazohističnih ter drugih nizkih čustev, hvala Bogu, se tokrat vse ni končalo pri domobrancih in partizanih, kot se skorajda vsaka debata na Slovenskem, kar samo kaže, kako pogubno je dejstvo, da nismo še zavzeli nekega človeškega odnosa do vseh žrtev vojne, ne da bi pri tem zmotno delali neka za žrtve in njihove krvnike ponižujoča enačenja, kaj šele da bi lahko govorili o kakem skupnem odnosu do preteklosti. Sprave tu zavestno ne omenjam več, ker nima smisla s tem, saj bi bil takoj spet označen za “enega od tistih, ki šteje kosti”, ali pa za “gošarja”, kot me je pred dnevi označil eden teh vseprisotnih vsevednežev v slovenskem svetu; to pa samo zato, ker je nekje prebral, da je bil moj pokojni oče prekomorec. Mirno sem mu odvrnil, da moj tata ni bil “gošar”, a je svojo zgodbo nadaljeval. Kot se ni imelo smisla odzvati na provokacijo nekega duhovnika, ki me je, odet še v ornat, takoj po neki pogrebni maši pozdravil z besedami: “Živio, rdeči”! in tako samo še enkrat pokazal, da je tudi med kleriki pogubni strup, ki ga sami širijo med sabo. Baje, da zadnje čase za “tardečega” veljam tudi zato, ker sem se sam udeležil svete maše za partizane in druge žrtve vojne lansko leto na Sveti Gori, ki jo je daroval p. Bogdan, kot jo je letos na Pohorju. Le ta razlika med lansko in letošnjo mašo je vmes, da je znani p. Branko Cestnik kritikom in kritikastrom iz vrst klerikalnih krogov lepo in jasno povedal v bistvu isto, kar sem že sam napisal pred letom dni v uvodniku, da je namreč p. Bogdan naredil prav, ko je maševal za partizane in druge žrtve, ker je maša za vse ljudi in ne samo za izbrane. Seveda je to podkrepil s teološko neoporečno razlago, ki pa tudi ne bo zalegla, da ni večjega slepca od tistega, ki noče videti.
Za “tardečega” tudi veljam zato, to sem izvedel pred nekaj tedni, ker sem že večkrat napisal in bom še, da je to, kar počno nekateri sedaj v Sloveniji, sramota, ki ji ni para v slovenski zgodovini. Govorim seveda o sramotni, pogubni razprodaji slovenskih podjetij, o ceneni razprodaji slovenskega lesa, čemur sem nema priča vsak dan, ko gledam na desetine in desetine slovenskih tovornjakov, ki vozijo hlode v Italijo: hlode, ne sežaganega lesa! Letos so vozili tudi na praznik zmage, na 9. maj so vozili, kar je name delovalo kot posmeh vsemu, tudi Dnevu Evrope, kot nekateri imenujejo obeležitev konca druge svetovne vojne.
Da je razprodaja vseh blagovnih slovenskih znamk sramotna, nas vseh nevredna, pravo zlo, sem trdno prepričan, in naj me naš mladi sodelavec še tako prepričuje s svojimi tehtnimi članki, o tem, kako je dobro, da Slovenija razprodaja vsa podjetja, mu ne bom verjel, ker vem, da tisti, ki sebe prodaja, ki sebe ne ceni, lastnega dostojanstva nima in mu ga nihče tudi izkazoval ne bo. In še to dodajam, da sam že nekaj let ne berem našega Cankarja ravno zato, da spet ne naletim na tisto njegovo prerokbo o “hlapcih, za hlapce rojenih”, ker me je vedno bolela in me še.
Prav tako me je zabolelo dejstvo, da je mlada kolegica napisala, kako njenega brata že v srednji šoli neka profesorica nagovarja, naj bo v šoli priden zato, da bo lahko zapustil domovino in služil kruh v tujini. Bom zelo odkrit in bom napisal še enkrat, da si sam nisem želel oditi iz takratne domovine in vem, kako je, ko greš na tuje in moraš sam začeti vse znova; sam nisem bil niti jezikovno opremljen za tujino, v kateri imam sedaj družino in hišo, ki je dom mojih otrok, zares sem moral začeti vse znova in niti ne veste, če sami tega niste poskusili, kako me je pred kratkim bolelo, ko me je neka oseba zmerjala s tem, da sem “prišel od tam gor”, in to s tistim sovražnim tonom, ki vedno spremlja nas prišleke na vsakem koraku. Kako grda je beseda pristopavec! Ogabna je.
Kako sramotno je pisati take stvari!
Kakšni učitelji so to, če nimajo do lastne domovine nobenega odnosa? Pa kaj se je z nami zgodilo, da smo dopustili skupini ljudi, večji skupini, a vseeno samo delu vseh nas, da so nas okradli, oropali in kopičijo denar nekje na tujem? Pa kaj se je zgodilo, da so že mladi vdani v ta pogubni: “Tako pač je”!?
In ti vseprisotni upokojeni starci, ki so kradli in so kopičili in nakopičili, še kradejo in še kopičijo in jim nikdar ni dovolj in so s svojim plenjenjem imovine vseh nas odrezali korenine prihodnjim rodovom! Jih mar ni sram, ko vidijo, kako pogubno je, da lahko mladi danes mislijo samo na odhod na tuje?
Na blejskem mednarodnem srečanju PEN mi je v večernem pogovoru odličen pesnik, izvrsten prevajalec in lepa, blaga oseba, Marjan Strojan, sam oče treh otrok, iskreno izrazil zaskrbljenost, da se sam boji za usodo najine skupne domovine, ker preveč naših mladih za vedno odhaja na tuje.
Zvečer sem segel po knjigi, po kateri segam navadno vsak večer, tudi zato, da odpotujem na duhovna potovanja. Prebral sem naslednji odlomek, ki ga je je slikovito zapisal briljantni filozof Fabrice Hadjadi v svoji knjigi Kako uspeti v smrti s podnaslovom Antimetoda za življenje. Knjigo, ki jo velja imeti dalj časa na nočni omarici, je letos izdala Družina, kratko in jedrnato spremno besedo je napisal dr. Edvard Kovač, ki je v francoski filozofiji doma, lepo pa jo je prevedla Jasmina Rihar: “Najbolj boleč neuspeh je, ko nas smrt preseneti potem, ko smo v svetu zgradili uspešno kariero. Naš konec zaznamuje izbuljen pogled groze in bolečine, ki je podoben pogledu svinje, ki jo zakoljejo. Bili smo zadovoljni s svojim koritom, dobro smo se mastili in pri tem nismo opazili, da je vse naše nažiranje in udobje priprava na naše skorajšnje puščanje krvi. V psalmih (Ps, 49,13) lahko beremo to nepreklicno sodbo: 'Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo'”.

Jurij Paljk

“Mlajši brat, srednješolec, mi pravi, da jim profesorica za nemščino venomer ponavlja, naj se najbolj od vsega učijo nemščino in angleščino in takoj, ko končajo srednjo solo, odidejo iz Slovenije...

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (371)

Naturopatski nasveti

Figa

Pika na (pesm)i

Figa

13.01.2022
Jezikovnica (129)

Jezikovnica

Jezikovnica (129)

04.04.2022
Jezikovnica (131)

Jezikovnica

Jezikovnica (131)

02.05.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme