Tako pač je! (6)

Vesti iz te krasne dežele na vrhu sveta, v kateri nisem nikdar bil, a imam dosti prijateljev, ki so tam osvajali osemtisočake, bili na gorniških pohodih ali pa samo na izletu, so kapljale počasi, najprej se je govorilo o nekaj sto mrtvih ljudeh, kasneje o tisočih, dejansko še sedaj nihče ne ve, koliko žrtev je bilo. Vseprisotne fotografske kamere so posnele sam potresni sunek, alpinisti so skoraj neposredno objavili srhljive kratke posnetke plazov, ki so se usuli z vrha Everesta in pod seboj pokopali veliko gornikov, domačinov in turistov, potres je vdrl tudi v naše domove preko računalnikov in televizijskih zaslonov.
Ob grozovitih naravnih nesrečah, trpljenju, lakoti, pobojih, vojnah se sam vedno počutim nemočnega, tako blizu so in obenem tako daleč. Sam ne prenašam tistega brezbrižnega “Tako pač je”!, ki je postal prava lajna in ne samo rdeča nit naše samozadostne družbe, v kateri ni več trdnih sidrišč in ne varnih pristanov, ampak zares samo še neopredeljeni, neotipljivi, hladni in ohlapni odnosi “daj-dam” družbe, ki je na poti v blagostanje izgubila človeško toplino, bližino, solidarnost.
Tudi naš odnos do trpljenja se je spremenil, saj so nam prav vseprisotni mediji, predvsem elektronski, pa naj gre za televizijo ali internet, dobesedno omrtvili človeški čut, ki je vsakomur od nas še do pred kratkim veleval vsaj tiho zbranost in molčeče razumevanje trpljenja sočloveka, tišino, da, tudi nemočno, brezupno tišino, a tišino, ki je v sebi nosila klic po razmisleku sebe in družbe okrog nas.
Bojim se, da delujejo danes hitri elektronski mediji, med temi tudi in predvsem družbena omrežja na svetovnem spletu, bolj kot anestetik kot pa sredstva obveščanja, kar vodi k brezbrižnemu “Tako pač je”!, ki v sebi nosi porazno vdanost v stanje, kakršno pač je, pa čeprav smo rojeni za to, da živimo za drugega, da iz svojega življenja nekaj naredimo in si prizadevamo za boljšo družbo, za lepše odnose.
Dovolj sem že star, da sem nekatere sanje že izgubil, da tudi vem, da na dolga potovanja ne bom nikdar več šel, a tega ne pišem z razočaranjem, ampak zato, ker sem pač zrasel v časih, ko je Clint Eastwood posnel svoje prve uspešne filme s svojim mestoma precej nasilnim, a vedno pravičnim detektivom, ki smo ga klicali na Slovenskem Umazani Harry, Američani so mu rekli Dirty Harry, medtem ko so ga italijanski ljubitelji filma klicali Ispettore Callaghan. In Umazani Harry se je vedno držal načela, ki ga pove na koncu enega svojih mitskih filmov, ko s svojim revolverjem Magnum 44 ubije zlikovca, a mu pri tem tudi pove: “Vsak človek mora poznati svoje meje”! In zato, ker te meje poznam, vem, da v Nepal najbrž nikdar več ne bom šel, pa čeprav sem si bolj kot v Nepal želel oditi v Ladakh, ki je tudi v osrčju Himalaje in Karakoruma in je po pripovedovanju svetovne popotnice Ksenije, kateri verjamem, ker pozna to deželo kot svoj žep, nekaj let je namreč ta moja sestrična živela v tistih krajih, še edini kraj na svetu, kjer lahko še doživiš resnični Tibet. Nekje na tihem sem si želel tja, pa tudi do Nepala, tudi zato, da bi od blizu videl, zakaj je nekatere moje prijatelje Himalaja tako začarala, da so se ji za vedno zapisali. In danes vem, da ne bom šel najbrž nikdar tja, tudi zaradi tega, ker bom moral delati skoraj do 70. leta, predvsem pa zato, ker poznam svoje meje.
In je zato čisto stvar moje intime, da mi je bilo izjemno žal za potres v Nepalu, da se mi smilijo ubogi ljudje, kot se mi smilijo tudi alpinisti, ti “osvajalci nekoristnega sveta”, kot jih je slikovito poimenoval pred desetletji eden izmed njih. Koliko knjig sem prebral o Himalaji, kako veliko predavanj sem poslušal o himalajskih podvigih gornikov, ki se odpravijo na vrh sveta! Pred leti sva z našim kolegom, pisateljem in “himalajcem” v Kulturnem domu v Gorici, z Duškom Jelinčičem, s katerim prijateljujem iz študentskih let, priredila večer, ki je trajal več kot tri ure; Duška sem spraševal in spraševal, a ljudje so ostali do konca, tako lep večer je bil ob njegovih diapozitivih, predvsem pa ob njegovem iskrenem pripovedovanju, kako je osvojil svoja osemtisočaka, kot je tudi govoril o mejnih stanjih, ki jih je doživel na višini.
Navezan sem na Nepal, čeprav tam nikdar nisem bil. Pravzaprav sem bil, s knjigami sem bil, doživljal prve uspehe naših vrhunskih alpinistov na Manasluju, kasneje na vseh osemtisočakih, bil vedno tih in nem ob smrti ljudi, ki sem jih poznal iz pripovedovanj, knjig, predavanj, jim včasih stisnil roko. Ko je umrl Nejc Zaplotnik, še se živo spominjam, je prišel prijatelj Ivan Sirk k meni, da sva malo moško molčala skupaj, samo to. Nejca Zaplotnika in njegovo Pot smo brali kot za stavo. Tudi Ivana ni več, a moja nevezanost na ta “nekoristni svet” je ostala, Nepal nosim v sebi na posebnem mestu. Hvala knjigam, slovenskim alpinistom, njihovim pričevanjem in seveda neizrekljivi lepoti podob teh gora in tega daljnega sveta!
Potres me je zato prizadel, ker vem, da v vsakem potresu najbolj nastradajo najbolj ubogi, najbolj na rob potisnjeni ljudje, tisti, ki že itak nimajo. Ta potres me je dobesedno porinil v tišino, v tisti molk, ki je daleč od današnjega sveta medijev in socialnih omrežij, kjer vse kriči in vse nori, kot da ni več prostora za razmislek.
Ta potres me je zadel tako, kot me je zadel nedavni obisk mesta L'Aquila v srednji Italiji, kjer je bil pred šestimi letih potres, ki je porušil staro mestno jedro. Molče sem hodil po mestu duhov in še danes čutim v sebi neko čustvo, ki je vmes med besom nad šakali, ki so porabili denar, namenjen za obnovo mesta, a niso naredili ničesar, med sočutjem do revežev, ki so izgubili vse, in skrivnostjo trpljenja.
Trpljenje je namreč skrivnost, ob katerem ne moreš in ne smeš reči: “Tako pač je”!

Jurij Paljk

Vest o srhljivem potresu v Nepalu me je našla nepripravljenega, kot nas navadne ljudi najdejo vse naravne katastrofe nepripravljene.

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (378)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (379)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (30)

Na stopnicah

Na stopnicah (30)

12.02.2022
Na stopnicah (35)

Na stopnicah

Na stopnicah (35)

19.03.2022

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme