Tako pač je! (5)
…vedno sem namreč zadovoljen, ko preberem kak odličen intervju, esej, morda celo študijo o kaki stvari, rečeh, ki me od nekdaj zanimajo. Vse te stvari so največkrat povezane z modroslovjem, kot smo včasih rekli filozofiji, z likovno umetnostjo, ki me je s svojo neposredno in včasih subtilno zastrto sporočilnostjo že mladega očarala in tudi za vse večne čase začarala, s književnostjo, pa naj gre za pesništvo in pesnike, predvsem tiste, ki jih še ne poznam, ali pa za vedno nove in nove knjige, tudi tiste, ki jih najbrž nikdar ne bom prebral. Zraven dodajam še zgodbe, ki jih nenehno iščem, pa naj gre za svetovni splet, časopise ali pa za zgodbe, ki jih v moji neposredni bližini piše življenje, sem sam del njih, ali pa se me dotikajo že s tem, ko vem zanje.
Zgodbe in še enkrat zgodbe.
Predvsem take zgodbe, ko ne moreš reči: “Tako pač je”! in ob njih ostati ravnodušen. Zgodbe, ki so polne življenja, zgodbe, iz katerih naravnost šprica, brizga življenja kri, ki se včasih sicer res pomeša s pepelom smrtnega, zadnjega diha, a je predvsem zavezana življenju!
Zgodbe!
Naj se nihče ne čudi, če sem iskren in zato prostodušno povem, da ne maram teka, da nisem nikdar rad tekel in tudi ne bom tekal, ker sem še vedno prepričan, da je človek ustvarjen za hojo, in tudi na svoje kmečko pokolenje iz rodne Vipavske še nekaj dam, saj se je pri nas, ko se je še vozilo z volovskimi vpregami in vozovi, vedno reklo: “Boljše se je slabo peljati, kot pa dobro hoditi”! V tej preprosti ironiji se skriva več modrosti kot pa v vseh nasvetih za tekače in nenehnem medijskem linču vseh tistih, ki se aktivno ne ukvarjamo s športom.
Če odmislim nevljudne in nesramne opazke ljudi, ki jih ne cenim, ker jih preprosto ne morem, če mi pa že ob naključnem srečanju takoj rečejo, da imam kak kilogram preveč, ker sem mnenja, da je to moja stvar, pa tudi krava nisem, kot bi rekel moj ljubljeni prof. Otmar Črnilogar, ki je nekomu tako odvrnil, ko mu je rekel, da je preveč suh, saj je še dodal: “Samo krave se je tehtalo in ocenjevalo javno”!
A kaže, da se danes lahko ocenjuje vsakogar vsevprek, da smo tisti, ki nočemo “aktivno športati” (kakšen oduren, naravnost nedostojen izraz!), v tej družbi, ki prisega na tek, na telovadbo, na diete in na “vse za lepo telo”, nekako odveč.
In ko sem nevljudnežu pred kratkim odvrnil, ko je v družbi silil vame z vprašanjem, zakaj nisem nikdar smučal in ne smučam ter nikdar ne bom smučal, da mi gre smučanje na jetra že zato, ker na snegu in pozimi mene vedno zebe, sem mu istočasno tudi povedal, da me to ne odvrača od tega, da ne bi navijal za našo Tino Maze, za Petra Prevca in druge mlade fante, ki pogumno skačejo s skakalnic in zmagujejo kot za stavo, kot sem še dodal, da mi je všeč zgodba ameriške šampionke Lindsey Vonn, ki se je lansko leto grdo polomila pri padcu, a je z jekleno voljo letos spet zmagovala.
Zgodbe torej. Da, tudi športne zgodbe!
In nobena skrivnost ni, da nisem noben “športni duh”, ampak sem navijač, ker je tista o tem, kako športno nekaj nekomu privoščiš, bosa: Ko gledam nogometno tekmo, spet en šport, ki ga nikdar nisem razumel in ne igral!, sem navijač, ko gledam tenis, vem, da nikdar nisem v rokah držal teniškega loparja, a me to ne odvrača od tega, da ne bi teden za tednom že leta in leta gledal lestvice najboljših moških in najboljših ženskih igralk tenisa. In še danes lahko povem zgodbo Gorana Ivaniševiča, ki je izgubil niz finalov na sveti travi v Wimbledonu, a se je vrnil kot povabljenec na turnir in dobesedno sesul vse ter odšel v zgodovino tenisa kot car. Po taki zgodbi bi morali narediti ameriški film! Ne kak slovenski zamorjeni film, ampak ameriško zgodbo o uspehu! Da bom bolj jasen: ne torej uboge in depresivne, od žalosti in življenja na smrt zabodene Francke, ki teče po blatnem Klancu za vozom, ampak sončen, barvit film o fantu, ki ga vsi že odpišejo in ga imajo za “luzerja”, in nato nekega dne ta fant pride spet, tiho in odločno, sesuje vse, vzame vse in se poslovi kot car!
To je zgodba.
Nobenega “Tako pač je”! ni v taki zgodbi, nobene vdanosti v usodo blatnega Klanca, ki nas je itak vse po malem zamoril za veke!
In sem tudi minulo nedeljo prebral nekaj zgodb, slišal tudi svetega očeta Frančiška in prebral njegov nagovor, v katerem je ponovil, kar nam je že minulo leto med mašo na kostnici v Redipulji zabičal, da je namreč naravnost nedostojno ter greh reči: “Tako pač je! Kaj me briga”!, ko si priča velikim krivicam, preganjanjem, vojnam, pokolom in genocidom. Govoril je seveda o današnjem pokolu kristjanov v muslimanskih državah, a predvsem o genocidu Armencev, ki so mi od malih nog blizu, čeprav nikdar nisem bil v Armeniji in malo Armencev poznam, zelo malo o njih vem, a njihovo žalostno zgodbo poznam in tudi grob Armenca v Torviscosi, ki se je nesrečno zaljubil in bil zaradi nesrečne ljubezni od tekmeca svoje ljubljene z nožem do smrti zaklan, redno obiščem, nedaleč od pokojnega ženinega brata počiva in čaka vstajenja tudi on, kot čaka bolj daleč tisti, ki ga je s krvjo v očeh zabodel, saj “zemlja vse poravna”, kot pravi v svoji imenitni pesmi italijanski komik Toto’.
In sem prebral tudi zgoščen intervju z Nobelovo nagrajenko za književnost Herto Müller, ki nerada daje intervjuje, piše zelo, zelo zahtevne knjige, in zato, lepo vas prosim!, ne verjemite tistim, ki vam prehitro rečejo, kako radi jo berejo; sam jo imam res zelo rad, a jo z veliko, zares veliko težavo berem, ker je strašna njena zgodba pripadnice nemške narodne manjšine v Romuniji pod komunizmom, ker je Herta Müller boleče resnicoljubna in je sama o sebi rekla: “Ne, žrtve niso dobre samo zato, ker so žrtve. Biografija, s katero živim in jo nosim s seboj, ni ne dobra in ne slaba. In mi ni ne v čast in niti ni pomanjkljivost, napaka”.
In sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi jo tudi mi Slovenci bolj brali in bi obenem skušali razumeti njo in same sebe.
In bi se držali tudi njenega naravnost granitnega odgovora na vprašanje, kaj sama kot begunka meni o beguncih, o imigrantih, emigrantih, prišlekih. Herta Müller je namreč odgovorila: “Za odgovor na tako vprašanje niso dovolj patetične fraze”.