Tako pač je! (4)
Ljubi lahko mirno zapišem, ker nam je vsem v uredništvu res ljub, čeprav ga nihče izmed nas ni osebno spoznal, se pa poznamo in cenimo že dolga leta, saj nam gospod Vladimir Kos pred prazniki vedno pošlje kako svojo pesem.
Pred leti je gospod Vladimir Kos, sicer brat slovitega slovenskega karikaturista Boža Kosa, s katerim sem odraščal in je danes zame še vedno sinonim za odličnega karikaturista, prejel nagrado iz Prešernovega sklada za svoje pesniško delo in tudi za trajno vez, ki jo je stkal med slovenskim in japonskim svetom. Takrat sem nameraval v Ljubljano na Prešernovo proslavo, da bi gospodu Kosu pogledal v oči, mu stisnil roko in čestital, predvsem pa se mu osebno zahvalil v imenu naših naročnic in naročnikov za vso lepoto, ki jo je z nami delil do sedaj in jo bo še v prihodnje. Ne vem, kaj je prišlo vmes, a v Ljubljano nisem šel; najbrž je šlo za eno tistih umiranj bližnjih ljudi, ki so zaznamovala moja zadnja leta, a dejstvo je, da gospoda Vladimirja Kosa nisem srečal ne takrat in ne nikdar doslej. Žal.
Na gospoda Vladimirja Kosa smo v uredništvu vsi navezani, predvsem zato, ker vemo, da bo vedno pred prazniki prišlo lično napisano pismo, v katerem bodo prijazna voščila in pesem, ki jo potem redno objavimo v Novem glasu. Da je pismo lepo in nekako iz drugih časov, lahko potrdimo vsi, že po pismu je razvidno, da prihaja iz dežele vzhajajočega sonca, dežele, kjer so zaljubljeni v češnjev cvet, bi sam dodal. In me zato ni presenetilo, da je v eni od dveh tokratnih pesmi gospod Kos izrecno omenil “češnjin cvet”, kar kaže, da je mislil na točno določeno češnjo, ki najbrž raste na vrtu, kjer sam prebiva, kaže pa tudi na njegovo veliko povezanost z japonsko kulturo in večno Lepoto, kateri je kot duhovnik tudi posvetil svoje življenje.
Drobna, umirjena, vedno s črnim črnilom napisana pisava gospoda Vladimirja Kosa izžareva umirjenost, duhovno širino in notranje bogastvo človeka, ki desetletja spremlja od daleč življenje svojega naroda, kateremu pripada od nekdaj, čeprav živi in dela med Japonci, ljudmi drugačne kulture, pravzaprav narodu, ki ima najbrž tudi največ krščanskih mučencev, na kar me je pred kratkim opozoril kolega.
Naša Majda navadno reče: “Gospod Vladimir Kos je poslal pesem”! Da je v pismu pesem, vemo, še preden odpre kuverto.
Tokrat sem pri naši Tiziani dvignil osebno pošto, gospod Kos mi je osebno napisal prijazno pismo, v katerem mi blagohotno naroča, naj še pišem svojo rubriko, pravzaprav prosi, naj nadaljujem take vrste pisanje in zraven je še zapisal, da si “drzne poslati” še pesem, ki ji je dal naslov “Tako pač je”? Tisti vprašaj namesto klicaja me je takoj opozoril na to, da je tudi gospod Vladimir Kos, podobno kot večina bralk in bralcev, razumel, da se sam s svojim “Tako pač je”! seveda ne morem strinjati, ker je ta vseprisotni in vdani “Tako pač je”! poguben za človeka, saj priča o njegovem porazu, o tem, da se je prenehal boriti in obenem dejavno zavzemati za boljši svet in družbo, katere del je tudi sam, če hoče ali noče.
Sedaj razumete, zakaj mi je nerodno, ko tako plemenita oseba, kot je gospod Vladimir Kos, piše tako lepo o našem delu in nas vedno znova s svojo tiho in nevsiljivo prisotnostjo ob velikih praznikih spodbuja, naj nadaljujemo delo. Nobena skrivnost ni, da smo med določenimi ljudmi v bližini, tudi med tistimi, ki bi nam najbolj morali stati ob strani, večkrat žrtev neupravičenih žalitev in podcenjevanja, da, tudi posmeha ter poroga, in so zato taka in podobna pisma, ki prihajajo od daleč, kot mana z neba za stanje duha v naši redakciji.
Pred leti mi je gospod Vladimir Kos za rubriko “Kaj sploh počnem tukaj” napisal v osebnem pismu, da mu je pomagala razumeti, da Slovenija ni več katoliška, gotovo ne več taka, kot jo je on poznal, da se je spremenila zato, ker smo se mi spremenili, kot sem tudi iz njegovega pisma razbral, da se kot človek, ki polnokrvno živi v dveh kulturah, še kako dobro zaveda pomena nagovarjanja in pogovarjanja z drugače mislečim, vloge kristjana v današnjem javnem življenju slovenskega in seveda ne samo slovenskega naroda.
Gospod Vladimir Kos je jasno razumel, kar sem že stokrat napisal in bom še, da je naravnost noro, seveda tudi pogubno, če kdo misli, da je lahko kristjan, katoličan, a to ni v javnem življenju, da je lahko kristjan v zasebnem življenju, v družbi pa ne, da je lahko kristjan, a ni vernik.
In tisti prekleti, da, stokrat, tisočkrat, milijonkrat prekleti “Tako pač je”!, ki se je naselil med nas, je prav osnovni koren tega zla, tega, da kdo zmotno misli, da je že kristjan, če je to za domačimi zidovi, nekje v svoji intimi, v zasebnosti.
To seveda nima ničesar skupnega z dejstvom, da smo kristjani v javnosti velikokrat nevredni besede kristjan, ker se grešno in kristjana nevredno obnašamo. Pa saj je prav srčika krščanstva v tem, da moramo odpuščati, da se moramo vedno znova spreobračati k dobremu, da moramo ljubiti sovražnika, da moramo delati drugemu, kar želimo, da bi se nam storilo, da moramo ljubiti in se v javnem ter zasebnem življenju obnašati tako, kot to veleva evangelij. In ne nazadnje, Cerkev sama je Cerkev le takrat, ko je zbor, občestvo spreobrnjenih kristjanov.
Zato mi je bil všeč tisti vprašaj, ki ga je gospod Vladimir Kos dodal na koncu svoje pesmi “Tako pač je”?, ki jo bomo objavili v prihodnji številki našega tednika. Kot mi je tudi všeč, da se gospod Vladimir Kos v svojem dolgem in bogatem življenju ni nikdar naveličal in utrudil živeti med drugimi in drugačnimi in se z njimi stalno pogovarjati in jih nagovarjati, predvsem pa sredi drugačnih skušati živeti v polnosti najprej svoje človeško, predvsem pa krščansko poslanstvo.
Jurij Paljk
Priznam, da mi je vedno lepo, a obenem tudi nerodno, ko v uredništvo prispe prijazno pismo iz daljne Japonske in vsi v uredništvu vemo, da nam ga je napisal pesnik, profesor na japonski univerzi, duhovnik, jezuit, predvsem pa naš ljubi prijatelj in pesnik Vladimir Kos.
