Rubrike

Tako pač je! (17)

Tako pač je! (17)

“Tako pač je”, je rekel slovenski policist pred časom točno na mestu, kjer je nekoč stala vidna državna meja na Goriškem med Slovenijo in Italijo,...

 …ja, tako pač je, sem pomislil, policist je zares nesramno oglobil italijanskega voznika, ki je prehitro pripeljal po avtocesti iz Furlanije, omejitev je 50 kilometrov na uro, furlanski voznik je najbrž peljal 70 kilometrov, več ne, a dovolj, da ga je za dobrodošlico policist nekaj deset metrov po prehodu nekdanje državne meje oglobil.
Tako pač je, ja, ali, kot je duhovito rekla naša Ivica v uredništvu te dni, ko imamo delavce pod oknom, po samo nekaj letih ponovno, na naše stroške seveda, zamenjujejo tlakovce na Travniku: “Ta kopač je”!
Ta “dum, dum, duuuuum, dum, dum, duuuuuum” nas spremlja te dni. Kopač pač nabija in rije, delavci s posebnimi žagami režejo pločnike in kamnite robnike, srce se mi trže, ko gledam, kako se zametuje kamen, dragoceni kamen, saj sem potomec tistih, ki so kamenje spoštljivo zlagali leta in leta v suhe in ne samo suhe zidove, da so imeli njivice ali pa gmajne lepo urejene, pa tudi vem, kaj pomeni sam kupiti tak kos kamna, ki ga bodo sedaj odpeljali nekam na kako gradbišče, da bo postal samo podlaga za vseprisotni beton, cement.
“Tako pač je”, sem si rekel, ko sem sam vsak teden priča policijski, finančni, orožniški kontroli na mestu, kjer je nekoč bila državna meja med Slovenijo in Italijo, višek je bil pred slabim mesecem, ko sem na nekdanjem solkanskem maloobmejnem prehodu najprej moral italijanskemu orožniku na vprašnje, če sem “kossovaro”, odvrniti, da nisem, nato je sledilo vprašanje, če sem “bosniaco”, ko sem že postal nestrpen, saj je imel v rokah moje italijansko vozniško dovoljenje, a sem se ga vseeno usmilil in mu povedal, da sem rojen na Vipavskem. Pa ni razumel, kolegu je namreč v računalniku pokazalo, da sem rojen v Republiki Srbiji, nato je ponovno vnesel podatke in je “ven prišla” Črna gora. Združno smo potem ugotovili, da Vipavska dolina le ni v Črni gori, saj sem jima z roko pokazal, kje se nahaja, in jima še prijazno svetoval, naj se le zapeljeta v moje rodne kraje, saj je tam dobro vino doma pa tudi kako gostilno bosta našla. Klepet je postal sproščen, oba sta bila iz Južne Italije in zanimalo ju je, kje se kaj dobrega lahko poje pri Ajdovščini, ki sta jo poznala kot Aidussina. Že sem hotel reči, da se danes povsod lahko dobro je, hvala Bogu, a sem se ugriznil v jezik in mirno naštel nekaj gostiln ljudskega značaja in skromnih cen, nikdar namreč, nalašč in zavestno, ne delam reklame nobeni dragi restavraciji, izhajam pač iz sveta, kjer je bila na mizi enolončnica že bogastvo in kos kruha cenjena lepota brez primere. Še nasvet sem jima dal, naj kupita vino raje pri kakem zasebniku, ker je ceneje, kot južnjaka sta ta moj poudarek zelo cenila. Ko sem se samo dobre pol ure kasneje iz Solkana vračal v Gorico, sta me na istem mejnem prehodu ustavila slovenska policista na slovenski strani, spet sem vlekel na dan dokumente in na vprašanje, ali sem kaj pil, bila je 9.30, sem že hotel odgovoriti z imenitnim odgovorom, ki ga je o sebi nekoč povedal meni zelo ljubi pisatelj Pavle Zidar, ko je dejal: “Jaz sem svoje že spil”. A sem se spet ugriznil v jezik in odgovoril, da sem spil kavo s kolegico, drugega ne. Slovenski policist me je gledal v oči, sam sem zahvalil Boga, da nisem bil prehlajen, saj bi sicer pihal, usmilil se me je in sem lahko odpeljal, petdeset metrov naprej, na italijanski strani, je čakal avto italijanske policije in spet so me ustavili, odprl sem okno in globoko vdihnil, policist je bil Furlan, pogledal me je in me vprašal, zakaj tako globoko diham, sem rekel, da sem v pol ure že dvakrat dal dokumente na pregled, posmejal se je in pripomnil, da gre v tretje rado. Ko sem odpeljal, sem še enkrat v glavi preklel vse tiste, ki prazno besedičijo o tem, kako je danes meja ostala samo v glavah.
Sam sem človek meje, rojen za mejo, delam tik za njo, živim malce oddaljen od nje, danes na italijanski strani, včeraj na jugoslovanski in slovenski strani. Potrebna so bila leta, da sem se navadil na prost pretok, a padec državnih meja sem simbolično zaznamoval, ko je Slovenija končno stopila v Schengen, ki je pomenil prost pretok blaga, sem zgodaj zjutraj v rojstno vas na Vipavsko očetu peljal, na zadnjem sedežu, na vidnem mestu, nov barvni televizijski sprejemnik; na meji so me z iskrivo radovednostjo gledali tako slovenski kot italijanski cariniki, ki še niso dojeli, da jim ni več mesto tam, ampak kje drugje, medtem ko sem padec meje, vstop v Evropsko unijo, prost pretok ljudi čez mejo, simbolično obeležil tako, da so morali na mejo opolnoči priti z mano zmrzovat vsi člani družine, tudi niti ne štiriletni sin Luka, da si bodo ja zapomnili, kako je bilo.
Na te stvari mislim danes, ko nemočen gledam postavljanje novih mej tam, kjer so še do nedavnega stale, in sem bil iskreno vesel, ko sem prebral novico, da so Nemci ustavili izvoz jeklene bodeče žice na Madžarsko, tako da se je moral madžarski predsednik vlade kar javno opravičevati, da nimajo več bodeče žice, ker so jo naročili na Kitajskem, edino Kitajci, da jim jo bodo še dobavili.
Te dni sem prebral neko novo knjigo o zgodovini Ogleja. Saj sem jih že več, a sem pred kratkim kupil najnovejšo. In sem ženi rekel, zgodaj zjutraj, ko takoj po peti uri vsak dan pijeva skupaj prvo kavo, jaz že sveže obrit in oblečen za odhod v svet, ona pa navadno še v spalni halji, da je prav zares to, kar mi je smeje odvrnil neki znan slovenski zgodovinar, ko sem ga vprašal, ali je res, da je zgodovina učiteljica življenja: “Lepo vas prosim, dejte, no, dejte”!

Jurij Paljk

15.10.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!