Tako pač je! (1)
“Tako pač je”, je rekla gospa v trgovini pred časom, ko sem jo vljudno opozoril, da so mi prodali pokvarjeno blago. Nobenih težav nisem povzročal, samo povedal sem, da bi pokvarjeno “robo” odstranili s polic in ne bi je še komu prodajali.
“Tako pač je”, je rekel znanec, ko sem mu med pogovorom omenil, da s sinom Luko vsak dan dobesedno trpiva, ko na poti v Gorico iz Vileša do krožišča pri Štandrežu prehitiva več kot deset praznih tovornjakov s slovensko registracijo, in veva, da se že vračajo v Slovenijo, od koder so ponoči v Italijo pripeljali hlode slovenskega lesa. Hlode, ne desk. Hlode prodaja Slovenija, kot hlode prodajajo afriške “banana republike”, kot hlode prodajajo najbolj nerazvite svetovne kolonialne države, v katerih peščica ljudi z lesom služi na račun skupnega dobrega. Da gre za peščico ljudi, ki na Slovenskem ropajo skupno imovino, sem izvedel iz nedavne dobre televizijske oddaje po nacionalni televiziji, kjer so navedli tudi imena teh, ki ropajo, razprodajajo surov les v Italijo in Avstrijo. Nič se ni zgodilo ne po oddaji in ne do danes, vsakodnevna vožnja praznih tovornjakov na avtocesti me prepričuje, da se grabež in sramotna razprodaja slovenskih gozdov nemoteno nadaljujeta.
“Tako pač je”, je vdano ob koncu svoje izpovedi povedala izobraženka, s katero sem se pogovarjal o tej slovenski sramoti, kar razprodaja gozdov vsekakor je. Povedala mi je, da ima brata, ki je ostal na gorski kmetiji, ona je odšla v svet, kot toliko od nas, ki smo se rodili na kmetih. Po ubijalskem lanskoletnem žledu, ki je grobo načel slovenske gozdove, je njen brat mislil, da bo kaj zaslužil, če bo sam najprej očistil lasten gozd in potem še sosedovega. Kdor je kdajkoli delal drva, ve, kako je treba garati v gozdu, ko pripravljaš les, drva. Po večmesečnem garanju, ko je očistil posledice pogubnega žleda v lastnem in sosedovem gozdu, je potegnil črto in gospa je dodala: “Moj brat mi je skrušen priznal, da z delom v svojem in sosedovem gozdu ni zaslužil niti za ščepec soli”!
Zapeklo me je, pomislil sem na slikovito prispodobo, ki jo je kot umetnica uporabila, saj sol na rani peče.
In je dahnila: “Tako pač je”.
“Tako pač je”, je rekla sodnica, ko sem ji pred časom rekel, da je nesramno, kako je leta in leta gledala stran, ko so ji dobesedno pred nosom okradli vso dolino, ko so plenilci razprodali skupno dobro, uničili tovarne in se okoristili na račun ljudi. V zameno pa je trdo in naravnost brezsrčno preganjala pijance in voznike, ki so storili prometne prekrške.
“Tako pač je”, je rekel kolega, ko sem ga med pogovorom vljudno opozoril, da bi lahko vseeno vsaj malce pazil na jezik, če že dela v sredstvih javnega obveščanja.
“Tako pač je”, je rekel policist, ko je pred časom pri Štandrežu na slovenski strani državne meje z merilno napravo meril hitrost voznikov in za dobrodošlico s kolegom delil globe italijanskim voznikom, ki so namesto s predpisano hitrostjo petdeset kilometrov na uro prihajali v Slovenijo s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro. Čakal sem prijatelja, opazoval in sem dobesedno trpel, ko sem gledal te pošastne dobrodošlice tujcem, ki prihajajo v mojo domovino, in sem ga zato vljudno opozoril, da se mi zdi vse skupaj nedostojno, če že ni nesramno, da to nima zveze z nobenim predpisom, da je to samo kaznovanje ljudi, skregano s pametjo. Dolgo je molčal, a sem vztrajal, ko me je bil sit, pa je rekel le: “Tako pač je”!
In ta “Tako pač je”! je rekel tudi eden tistih “zlatih upokojencev”, kot v pogovornem jeziku v Italiji imenujemo upokojence z visokimi pokojninami, ki so sad drugih časov in srečnih zaposlitev, gotovo pa ne samo sadovi dela. Umirjeno smo se v naključni družbi pogovarjali o dejstvu, da danes pošiljajo v pokoj ljudi s sramotno nizkimi pokojninami, ki se vrtijo okrog 500 evrov na mesec in že danes komaj zadostujejo za golo, skromno preživetje, jutri pa bodo gotovo te mizerne pokojnine v domovini večine ljudi moje generacije pomenile edinole trdno garancijo za socialno dno, za socialne težave, da o drugem niti ne pišem. Govorili smo o tem, da ni prav, ker se govori samo o “pridobljenih pravicah, ki so nedotakljive”, medtem ko ni nikjer slišati niti ene same besede, da so prav te “nedotakljive pravice” vzrok današnje in jutrišnje nesreče drugih, večine teh ljudi, ki danes odhajajo v pokoj s sramotno nizkimi pokojninami. Ti ljudje že itak osramočeni hodijo v pokoj, ker vedo, da so jim vzeli vse dostojanstvo, ko so jih ponižali na raven socialnih problemov. Najprej so jim okradli tovarne, podjetja, nato so jim vzeli pravšnji in pravični zaslužek, končno so jim še dali gotovost, da jim bo na stara leta hudo. Srečnež, ki je bil v pogovoru med nami, je šel v pokoj že pri dopolnjenih petdesetih letih, morda je imel kako leto več, a ne dosti, ima pa danes višjo pokojnino kot večina tistih, ki smo zaposleni in nam bodo delovno dobo potegnili do 70. leta starosti. Poslušal je, udobno oblečen, s še bolj udobnimi čevlji na nogah, sproščen, ravno se je vrnil s potovanja, o katerem bi nam rad govoril, a ga nismo imeli ne volje in ne časa poslušati.
“Tako pač je”! je rekel in šel.
“Tako pač je”, smo si rekli tudi sami in se razšli.
Jurij Paljk
Nova rubrika našega odgovornega urednika
