Taki smo (77)

Pred 30 leti, ko je v Evropi padel berlinski zid in je propadlo več komunističnih režimov, je kitajska vojska krvavo obračunala z miroljubnimi študentskimi protestniki na velikem trgu v Pekingu. 14. aprila 1989 se je na Trgu nebeškega miru začela vrsta demonstracij in protestov študentov, intelektualcev in delavcev za večjo politično in družbeno svobodo, za demokracijo in človekove pravice proti avtoritarnim oblastem in obstoječi ekonomski politiki, ki jo je izvajala komunistična partija. Študente, intelektualce, delavce, ki sta jih skrbeli stalno naraščajoča inflacija in korupcija, je na ulice pognala nepojasnjena smrt liberalnega člana kitajske komunistične partije in nekdanjega generalnega sekretarja Hu Džaobanga, ki ga je partija dve leti prej odstavila s položaja, potem ko se je odkrito uprl državnemu vodstvu. Demonstracije so se krvavo končale po posredovanju kitajske ljudske armade 4. junija. Pokol se je zgodil v noči s 3. na 4. junij, ko je kitajska vojska s tanki in tovornjaki zapeljala v množico – vojaki so streljali nanjo, medtem ko so se neoboroženi protestniki branili s kamenjem. Podatki o mrtvih in ranjenih se po tridesetih letih še razlikujejo: po uradnih virih je bilo ubitih 319 ljudi, organizacija Rdeči križ, druge mednarodne organizacije, svetovni mediji in priče, ki so bile neposredno vključene v dogajanje, pa trdijo, da je življenje izgubilo celo 12.000 protestnikov, več kot 120.000 nasprotnikov režima po vsej državi pa so tedaj zaprli. Tedaj se je režim odzval tudi s krepitvijo nadzora in zatiranjem pripadnikov različnih verskih skupnosti – zaprli, mučili in ubili so na stotine tisočev Ujgurov in drugih muslimanov, tibetanskih budistov, kristjanov, katoličanov in taoistov, ki so skušali braniti svoje templje pred uničenjem. O pokolu se je v kolektivni spomin gotovo zarisala znamenita fotografija fanta, študenta, “neznanega upornika” na Trgu nebeškega miru, ki je neoborožen stal pred kolono tankov.
Za vladajočo komunistično stranko so protesti še tabu. Še danes, po tridesetih letih, skuša kitajska vlada nadzorovati dogajanje na trgu in omejevati vse manifestacije v spomin na 4. junij 1989, poleg tega pa opravlja grobo cenzuro nad vsemi informacijami na različnih medijih v zvezi s pokolom. Kitajske oblasti so tudi pred letošnjo obletnico manifestacij na Trgu nebeškega miru poostrile varnost in povečale nadzor nad “uporniki”, “disidenti”, ki živijo v režimu hišnega pripora, poleg tega so na spletu blokirale vsebine, povezane s pokolom, še bolj omejen pa je tudi dostop do Googla. Obletnice pokola nikoli niso javno zaznamovali, vsako leto pa potekajo spominske slovesnosti v Hongkongu, Macau in Tajvanu. V Hongkongu, ki se je pod kitajsko oblast vrnil leta 1997, se je slovesnosti udeležilo več tisoč ljudi, ki so se na nogometnem igrišču Victoria Park s prižiganjem sveč in glasnimi slogani spomnili žrtev komunističnega režima, povsod drugje na Kitajskem pa so oblasti prepovedale katerokoli navedbo o pokolu.
V tednih pred za stranko in komunistično pekingško vlado najbolj “občutljivimi” in nevarnimi obletnicami, postajata cenzura in represija še intenzivnejši, prav tako blokade in preverjanja interneta. Med 31. majem in prvim junijem letos je spletno družbeno omrežje Twitter “pomotoma” ustavilo račune okoli sto kitajskih političnih komentatorjev, ki živijo izven države in so javno kritični do kitajske vlade. V izjavi, ki so jo predali javnosti, so predstavniki omrežja izjavili, da vsak teden ustavijo na svetovni ravni od 8 do 10 milijonov računov zaradi kršenja pravil, tisti kitajskih komentatorjev so tokrat “slučajno” bili med temi – dvom, da pravila avtocenzure Twitterja sovpadajo s tehnikami zatiranja kitajskega režima, pa se je na spletu vsekakor pojavil. Kitajska vlada vsako leto dvigne višino denarnih naložb za razvoj tehnologij kontrole in cenzure na spletu, poleg tega uporablja najnovejše sisteme, ki avtomatično prepoznajo vsebine in članke zoper režim in jih blokirajo. Ti sistemi so npr. “blacklist” oz. seznami prepovedanih besed, ki jih hitreje in natančneje upravljajo umetne inteligence in programi za samodejno prepoznavanje slik in glasovnih posnetkov. Ob ugotovitvi prekrškov državni organi kaznujejo posamezne uporabnike, pravno odgovorne pa so tudi spletne platforme – od novembra lani so uvedli nova pravila, s katerimi kazensko preganjajo vse uporabnike spleta, ki po njihovem mnenju “ponarejajo” zgodovino komunistične partije in objavljajo podatke, ki ne sovpadajo z uradnimi. Tudi največji kitajski spletni iskalnik Baidu sledi navodilom vlade, da vedno na prva mesta postavlja novice iz uradnih vladnih virov, zlasti tiste o voditeljih komunistične partije in njihovih dejavnostih. Druga velika kitajska spletna podjetja cenzurirajo od 5 do 10 tisoč vsebin vsak dan (približno 5-7 objav na minuto) – gre tako za pornografski in nasilni material kot za vsebine, ki obravnavajo zgodovinske in politične dogodke. Med novicami, ki jih informatski sistemi blokirajo že pred objavo, so vse tiste, ki obravnavajo dogajanja v Tibetu in Tajvanu, kar se tiče dogodkov na Trgu nebeškega miru, pa vse informacije o dogajanju med dnevi protestov, fotografije in imena udeležencev.
Trideset let kasneje velja eno najbolj krvavih poglavij v sodobni kitajski zgodovini še vedno za najbolj očiten primer kršenja človekovih pravic. Danes na Trgu nebeškega miru tankov in s kamenjem oboroženih manifestanov sicer ni več, kitajsko gospodarstvo se razvija, dogodki iz leta 1989 pa so še vedno označeni le kot “politični nemiri”, ne pa kot pravi boj za demokracijo tistih ljudi, ki še vedno upajo, da bo mogoče, ob izboljšanju življenjskih razmer in ekonomskem razvoju, zagotoviti tudi njihove temeljne svoboščine.