Taki smo (74)

30. aprila je izšla priložnostna znamka, posvečena italijanskemu režiserju Sergiu Leoneju ob 30. obletnici njegove smrti. Tiskali so jih 2,5 milijona, na njih je narisan revolveraš z gorami Sierre Nevade na ozadju, kupimo pa jih lahko po 2,40 evra in uporabimo za pošiljke v Ameriko, Azijo in Afriko. Sergio Leone je nenadoma umrl 30. aprila 1989 v enainšestdesetem letu starosti – z njegovo smrtjo je italijanska in svetovna filmska industrija izgubila enega izmed najbolj modernih in inovativnih režiserjev. Leonejevi filmi so bistveno vplivali na dela drugih pomembnih režiserjev, kot so Clint Eastwood, Quentin Tarantino, Steven Spielberg, Francis Ford Coppola, John Ford in Martin Scorsese, ter na umetniški razvoj velikih igralcev, od Henryja Fonde, Jamesa Coburna do Roberta De Nira.
Leone, sin rimskega režiserja in igralke, je odraščal v obdobju polnega neorealizma italijanskega filma, ki se je osredotočal na življenjske zgodbe preprostih ljudi, delavcev in na njihove ekonomske in duševne težave v obdobju po drugi svetovni vojni. Odraščal je v času, ko je bilo v Italiji prepovedano predvajanje ameriških filmov vestern, zgodb o Divjem zahodu – ti filmi so bili zgolj ameriška stvar, Leone pa je listal pritihotapljene stripe in se zaljubil v svet kavbojcev in revolverjev. Pri osemnajstih letih je igral svojo prvo, zelo obrobno vlogo, v delu Vittoria De Sice “Ladri di biciclette”, kmalu pa je postal scenarist in pomožni režiser v pomembnih ameriških produkcijah v Rimu. Leta 1961 je režiral svoj prvi film “Velikan iz Rodosa”, ki je spadal v zvrst t. i. filmov “peplum”, ki so pripovedovali zgodbe o mitih in zgodovinskih likih iz časov starih Grkov in Rimljanov. Čeprav je tedaj ta filmska zvrst že izumirala, je Leonejevo delo poželo dober uspeh, tako da so mu tudi kinematografski kritiki in producenti zaupali podporo in ekonomsko pomoč: odločil se je, da bo sledil svojemu srcu in snemal “evropski vestern” oz. “špageti-vestern”. Vestern je zelo abstrakten kinematografski žanr, zelo oddaljen od resničnosti. V začetku šestdesetih let so ga že dojemali kot ponaredek, artefakt, ustvarjen z namenom, da bi vtisnil v misli gledalcev sicer nerealna sporočila, katerih cilj je bil povzdigovati vrline ameriškega človeka; zato se je Leone, razočaran nad istim mitom, ki mu je v mladosti prežel srce, odločil, da si bo zamislil svoj, nov vestern, bolj “realen”, krut, umazan in spektakularen od ameriškega. Zarisal je nove junake, sodobnejše, manj anahronistične, cinične in ironične; v njegovih filmih sobivajo formalna popolnost, iskanje hiperrealističnih podrobnosti in popolna brezbrižnost do spoštovanja glavnih pravil, ki določajo in med seboj razlikujejo filmske žanre. Leta 1964 je izšel njegov prvi film “Per un pugno di dollari”, ki je popolnoma prevzel občinstvo, s čudovito glasbo Ennia Morriconeja in ostrim pogledom tedaj še nepoznanega ameriškega igralca Clinta Eastwooda. Zelo uspešna sta bila še “Per qualche dollaro in più” (1965) in “Il buono, il brutto, il cattivo” (1966), ki s prvim sestavljata t. i. “Trilogijo dolarja”. Leone je kmalu postal izredno prepoznaven režiser, dosegel je mednarodno slavo in priznanja, nato pa je želel še dodatno razširiti svoja obzorja, in sicer s “Trilogijo časa”: leta 1968 je režiral uspešnico “C’era una volta il West”, v kateri je igralo veliko hollywoodskih zvezd, nato delo “Giù la testa” (1971), kjer se zgodba razvija v Mehiki med revolucijo leta 1913, končno pa še film o gangsterjih “C’era una volta in America” (1984).
Danes je Sergio Leone svetovno priznan kot eden največjih avtorjev v zgodovini kinematografije, zanimivo pa je, da je bila njegova kariera vseskozi označena z ostrimi kritikami in površnimi interpretacijami zlobnih filmskih izvedencev, kljub temu pa so ga ljubitelji – ne samo vestern – filma dobesedno oboževali. Izjemni Leonejev talent je prepoznala tudi nova generacija mladih ameriških filmskih ustvarjalcev, ki so spadali v t. i. “New Hollywood”, obdobje velike prenove ameriškega filma, do katere je prišlo med šestdesetimi in zgodnjimi osemdesetimi leti zaradi izjemnega padca števila gledalcev in krize, ki je prizadela ameriško filmsko industrijo ob vedno večji vlogi televizije in uspehu evropskih filmov, zlasti italijanskih komedij in kultnih filmov “špageti vestern” ter francoske “Nouvelle Vague”. Od Spielberga do Scorseseja so skoraj vsi “mladi režiserji” preučevali Leonejev stil in njegove velike bližnje plane umazanih obrazov igralcev (ko jih med snemanjem izbere Tarantino, pravi svojim pomočnikom: “Give me a Leone”! – “Dajte mi Leoneja”! ). Ob tej tehniki je Leone uporabljal tudi veliko širokih planov, s katerimi je spretno ovrednotil lepoto in prostranost pokrajine, v katero je bila utopljena pripoved, ta pa se je razvijala v dolgih montažnih časih in napetem, stalnem pričakovanju določenega dogodka.
Uspeh filmov Sergia Leoneja je bil izjemen. Trideset let po njegovi smrti lahko še vedno uživamo ob gledanju njegovih del, ob spoznavanju bogastva pripovedi in človečnosti njegovih likov, ki nimajo nikoli preprostega, enotnega, monolitnega značaja, temveč nihajo med bledo povprečnostjo in izražanjem visokih človeških lastnosti. Po značaju se je Leone imel za neposlušnega, “anarhičnega pesimista”: “Po naravi sem pesimist. V filmih Johna Forda z upanjem gledamo skozi okno, jaz pa prikazujem nekoga, ki se boji odpreti vrata in, če se le odloči, da jih bo odprl, ga bo verjetno v čelo zadela krogla”!