Taki smo

Taki smo (73)

Taki smo (73)

Piše Katja Ferletič / Temna plat mode

Za vse tiste, ki nas privlačuje lepo, predstavlja moda sredstvo, da lahko izrazimo svojo kreativnost, da se dobro počutimo “v lastni koži”, da uživamo ob gledanju in kupovanju lepih oblačil in modnih dodatkov – moda nam nudi dosegljive sanje, lepoto v detajlih. Če smo se do zdaj ukvarjali izključno z umetniško in kulturno sfero mode in sledili najbolj očarljivim modnim defilejem, je prav, da usmerimo pozornost tudi na industrijsko področje, ki se je v zadnjih letih bistveno spremenilo, saj je modna industrija postala eden od vodilnih sektorjev svetovnega gospodarstva. V zadnjih petdesetih letih je ta industrijska branša zaradi precejšnjega napredka na tehnološkem področju in tudi zaradi globokih družbenih preobrazb doživela izredno hiter razvoj. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji in v petdesetih letih v Italiji je najprej nastal in se razvil sektor “prêt-à-porter”, francoski ekvivalent ameriškega “ready to wear” – velike modne hiše, ki so se do tedaj ukvarjale samo z visoko modo – “haute couture”, so se začele naslavljati na širšo javnost, njihove stvaritve niso bile več namenjene le aristokratski in meščanski eliti, ampak so postale dosegljive vsem na masovnem trgu. Temu procesu pravimo “demokratizacija mode”, ki se je v zadnjih letih razvila v nekaj še bolj dosegljivega, še bolj nevarnega – nastala je nizkocenovna “low cost” moda pomembnih blagovnih znamk, ki omogoča vsakomur, da se lahko oblači po najnovejših modnih smernicah in po vedno nižjih cenah. Preden karkoli kupimo, pa je primerno, da se vprašamo, kako lahko modni izdelek, npr. preprosta majčka, za izdelavo katere je potrebno določen material ustvariti, ga zrezati, sešiti, dokončati, opremiti z etiketo, pakirati in nesti v skladišča ter trgovine, stane manj kot 3 evre. Na spletu so z lahkoto dosegljivi podatki o tem, kaj določa končno ceno npr. majčke, ki je bila izdelana v Aziji in prodana v Evropi: 3 % končne cene določajo stroški za delovno silo, 5 % razne dajatve in prevoz, 6 % so stroški proizvodnje, 11 % stroški za surovine, 15 % je strošek za blagovno znamko, na 60 % končne cene pa vplivajo takse in dobiček distributerjev. Grozljivo je, kako malo vplivata na končno ceno strošek delovne sile in uporabljeni materiali.
Modna industrija zaposluje danes več kot 15 milijonov ljudi v Aziji in približno 4 milijone ljudi v Evropi. Te osebe proizvajajo veliko večino oblačil, ki jih mi vsak dan kupujemo in nosimo, delajo in živijo pa v neopisljivih higienskih in varnostnih razmerah in so prisiljene zdržati take delovne urnike, ki si jih mi, prebivalci “bogatega zahoda”, sploh ne moremo predstavljati. Mediji bogatih industrializiranih držav so se začeli zanimati za te ljudi šele, ko se je zgodila tragedija: 24. aprila 2013 je pod ruševinami tovarne Rana Plaza v Bangladešu, ki je izdelovala oblačila za znane blagovne znamke, izgubilo življenje 1135 ljudi (o tem dogodku poročajo tudi v dokumentarnem filmu “The True Cost” – “Prava cena”, ki je nastal leta 2015 v produkciji Netflixa). Čeprav je pravica do dostojne plače in dela v humanih pogojih določena in priznana v pomembnih listinah, kot sta Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov na svojem zasedanju 10. decembra 1948, in Evropska socialna listina, ki je nastala že leta 1965 in je revidirana začela veljati leta 1999, žal smo še zelo daleč od popolnega spoštovanja življenja delavcev. V zadnjih letih je prišlo do pomembnih izboljšav pri zaščiti človekovih pravic v modni industriji, vendar je pred nami še dolga pot in težave ne ostajajo več omejene le na nekatere azijske države, saj smo danes priča ponovni selitvi produkcije zlasti v države vzhodne Evrope, kjer skrb vzbujajoče narašča prisotnost nezakonitega, negotovega dela, v najnižjih sektorjih proizvodnih verig.
Nečloveške delovne razmere, divja proizvodnja, izredno nizke cene, slaba kakovost: to so sestavine nizkocenovnih modnih izdelkov, ki prihajajo iz industrije “fast fashion”, med drugim pa pridobivanje surovin za tekstil in proizvodnja vplivata izredno negativno na okolje in naše zdravje. Pomislimo samo na uporabo barvil, ki vsebujejo rakotvorne sestavine, kot sta nikelj in krom, ali na surovine, ki so potrebne za izdelavo blaga – npr. za pridelovanje bombaža, najbolj razširjene naravne tkanine na svetu, uporabljajo velike količine nevarnih gnojil in pesticidov, poliester, zelo strupen in biološko nerazgradljiv sintetični material, pa pridobivajo iz petroleja. Ti materiali ne onesnažujejo samo med proizvodnjo, ampak tudi čez celotno dolgo življenjsko dobo (za popolno razgradnjo modnega izdelka iz nizkokakovostnih vlaken je potrebno vsaj 200 let!). Vsako leto na tone tekstilnih odpadkov konča na odlagališčih – to je gotovo nevzdržna izguba dragocenih virov. Zato da bi preprečila negativno mnenje, ki si širša javnost ustvarja o njej, skuša danes hitra modna industrija, ki se ne poslužuje dragih “ekoloških” tkanin, podpirati gibanje “trajnostna moda”, včasih označeno kot “eko moda”, ki sloni na konceptu “zerowaste”. To je tista moda, ki želi uporabljati odgovoren sistem proizvodnje oblačil in obutve z namenom, da bi pri tem ustvarila čim manj odpadnih proizvodov ali jih na drugačen način ponovno uporabi (blagovna znamka H&M se npr. poslužuje zbirnih akcij za rabljena oblačila v zameno za popuste pri nakupih – nekatera oblačila ponovno uporablja za ustvarjanje novih tkanin, druge pa uničuje v skladu s standardi kakovosti in protokolov).
Nedvomno je pomembno gledati na ekologijo, vendar živeti “etično” ne pomeni samo spoštovati naravo, temveč predvsem ščititi najšibkejše: če se na ekološki fronti nekaj spreminja, empatije do tistih, ki so prisiljeni imeti nevarno delovno mesto in bedno življenje, da lahko “nahranjajo” garderobe zahodnega sveta, pa je še vedno premalo – dejanski strošek mode, “the true coast”, je torej suženjstvo moških in žensk, ki delajo v strašnih razmerah. Spomnimo se, da je temeljna pravica vsakega potrošnika ta, da ve, od kod prihaja izdelek, ki ga kupuje, in v katerih razmerah je nastal. Potrošniki imamo možnost izbire, torej v skladu z lastnimi finančnimi zmogljivostmi skušajmo kupovati modne izdelke blagovnih znamk, za katere vemo, da proizvajajo modo, ki spoštuje človekove pravice in okolje – tudi izbira posameznika je pomembna!

14.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!