Taki smo (70)

Na odru Dolby Theater v Los Angelesu so 24. februarja podelili najprestižnejše filmske nagrade. Tokratna, 91. podelitev oskarjev je prvič po 30 letih potekala brez voditelja, skupno pa so podelili 24 oskarjev. Večer je potekal ob strpnosti in enakopravnosti, s precejšnjo mero “anti-trumpizma”, z občutenimi glasbenimi trenutki in med blestenjem dragocenih diamantov, ki so dopolnjevali čudovite obleke hollywoodske elite.
Pred podelitvijo sta za največja favorita veljala filma Najljubša (The Favourite) in Roma, osem nominacij je imel tudi film Mož iz ozadja (Vice) s povsem neprepoznavnim Christianom Baleom v glavni vlogi. Morda še največje presenečenje večera pa je bila zmagovalka glavne igralske kategorije, angležinja Olivia Colma, ki je v boju za oskarja za najboljšo žensko glavno vlogo prehitela izkušeno, 71-letno Glenn Close, ki kljub največjemu številu nominacij (sedem) ni nikoli prejela zaslužene nagrade. Olivia Colman je člane Akademije prepričala v vlogi angleške kraljice Ane v filmu Najljubša, ki si je od desetih nominacij prislužil le eno nagrado. Večer je uvedel nastop skupine Queen z Adamom Lambertom, ki z rokerji sodeluje že od leta 2009. Po začetni We will rock you, ki je celotno dvorano spravila na noge, so zaigrali še pesem We are the champions, ene najpomemembnejših skladb nepozabnega Freddieja Mercuryja, s katerim so še posebno obeležili izreden uspeh Bohemian Rhapsody, biografskega filma o angleškem pevcu, ki je bil po številu nagrad na letošnjih oskarjih najuspešnejši film – domov je odnesel kar štiri kipce: za najboljšo filmsko montažo, najboljšo montažo zvoka, za mešanje zvoka in oskarja za glavno moško vlogo, ki ga je prejel Rami Malek za vlogo legendarnega frontmana skupine. Gotovo podelitev oskarja mlademu, še malo poznanemu igralcu egipčanskega rodu ni bila presenečenje, saj je film požel izjemen svetovni uspeh (samo v Italiji je podjetje Fox, ki opravlja distribucijo filma, unovčilo že več kot 28 milijonov evrov) in je Malek zelo dober igralec. Za zelo občuten glasbeni nastop sta med večerom poskrbela tudi Bradley Cooper in Lady Gaga, ki je prejela oskarja za najboljšo izvirno pesem Shallow, kar je bila, kljub osmim nominacijam, tudi edina nagrada za film Zvezda je rojena (A Star Is Born) .
V Hollywoodu je zdaj ponovno zelo razširjena kinematografska zvrst, ki pripoveduje zgodbe o sodobni ameriški zgodovini in ponazarja politično in demokratično sliko države predvsem iz prejšnjega stoletja. Tudi letošnja podelitev oskarjev se od prejšnjih razlikuje po veliki pozornosti, ki so jo člani žirije namenili rasni raznolikosti in družbenim vprašanjem, saj veliko nominacij in nagrad so prejeli temnopolti igralci, režiserji in filmi, ki pripovedujejo zgodbe o rasizmu, nestrpnosti in krivicah, ki so jih utrpeli Afroameričani v prejšnjem stoletju. Tako je v najprestižnejši kategoriji, za najboljši film, slavil film Zelena knjiga (Green Book) režiserja Petra Farrellyja, ki pripoveduje resnično zgodbo o očetu Nicka Vallelonge, ki je bil v 60. letih prejšnjega stoletja voznik temnopoltega pianista Dona Shirleyja in ga je vozil in branil na poti po ameriškem rasističnem jugu. Zelena knjiga je bila tedaj knjiga, v kateri so bili navedeni vsi kraji, v katerih je bilo temnopoltim osebam dovoljeno vstopiti. Očeta v filmu igra Viggo Mortensen, ki je bil nominiran za glavno moško vlogo, Shirleyja pa Mahershala Ali, ki je osvojil oskarja za stransko moško vlogo. Zelena knjiga je prejela še tretjega oskarja, in sicer za najboljši izvirni scenarij. Gotovo je bila to najbolj “black” podelitev oskarjev v zadnjih letih, verjetno tudi zaradi mnogih polemik, ki so jih sprožile preveč “bele” – “#SoWhite” edicije prejšnjih let, pozlačenega kipca se je namreč razveselila tudi temnopolta igralka Regina King iz filma Šepet nežne ulice – (If Beale Street Could Talk) , v katerem zgodba poteka v newyorški četrti Harlem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je skupnost Afroameričanov utrpela veliko krivic in nasilja s strani belih policajev. Tudi film o afriškem superheroju Črni panter (Black Panther) je dobil oskarje za kostumografijo, scenografijo in izvirno glasbo – nagrado sta prejeli Afroameričanki Ruth Carter za najboljšo kostumografijo, ki je ob prejemu oskarja dejala, da so vrata končno na stežaj odprta, in Hannah Beachler za najboljšo scenografijo. Prvič po letu 2015, ko je prejel častnega oskarja, je nagrado dobil tudi temnopolti režiser Spike Lee, in sicer za prirejeni scenarij za film Črni KkKlanovec (BlacKkKlansman) , ki ga je tudi režiral. V povsem anti-Trumpovem vzdušju, ki je cel večer prevladovalo v dvorani, je režiser v političnem govoru Američane pozval, naj se mobilizirajo, udeležijo volitev leta 2020 in se postavijo na pravo stran zgodovine. Govoril je o suženjstvu in genocidu v ZDA in o potrebi, da pravilno izbiramo med ljubeznijo in sovraštvom.
Ameriški konservativci se z letošnjimi oskarji ne strinjajo, saj so največ nagrad dobili filmi o temnopoltih junakih, o homoseksualnem glasbeniku in priseljencih, filmi, ki pripovedujejo o resničnih krivicah in nasilju. V sozvočju s sodobnim “anti-trumpizmom” je bil nagrajen tudi film Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuarona. Cuaron spada z Guillermom del Torojem in Alejandrom Inarritujem v skupinico treh izrednih mehiških režiserjev, ki jih v Hollywoodu poznajo kot “Three Amigos”. Inarritu je režiral tudi film The Revenant, s katerim je leta 2016 Leonardo Di Caprio končno, po petih nominacijah, dobil nagrado za najboljšega igralca v glavni vlogi, Alfonso Cuaron pa je letos s svojo črno-belo dramo Roma prejel nagrado za fotografijo, za najboljši film v tujem jeziku in na koncu še za režijo. Mehiškega režiserja sta na odru sprejela španski igralec Javier Bardem in temnopolta igralka Angela Bassett. Bardem je med podelitvijo oskarja, misleč na Trumpov zid na ameriško-mehiški meji, v španščini dejal: “Ni zidov, ki bi lahko omejevali talent”. Gotovo ne smemo mimo dejstva, da je za temi tremi Cuaronovimi oskarji orjaška spletna platforma Netflix, ki je pri filmu Roma skrbela za produkcijo, distribucijo in promocijo in ustvarila nelagodje med hollywoodskimi filmskimi mogotci. Antagonizem med filmskim platnom in ekranom pametnega telefončka pa bo moral začasno v ozadje, saj si je Cuaronov film zaslužil oskarje in dosegel nepojmljivo število gledalcev, zaradi tega pa se bo moral svet kinematografije nujno sprijazniti z vedno večjo močjo Netflixa in revolucije v proizvajanju in gledanju filmov, ki jo platforma s seboj prinaša.