Taki smo (65)

Meryl Streep je ameriška igralka, ki ima največ nominacij za oskarje v zgodovini Akademije (od devetnajstih je dobila tri zlate kipce) in devetindvajset nominacij za zlate globuse (od teh jih je dobila osem). Brez dvoma je ena največjih živečih filmskih igralk. Lani je ob podelitvi zlatih globusov (Golden Globe) prejela priznanje za življenjsko delo. Njen priložnostni govor je tedaj zasenčil vse ostalo dogajanje, saj je govorila o različnosti, kritizirala predsednika Donalda Trumpa in drugi del govora namenila “filmskim tujcem” v Ameriki. Predsednika je opozorila, da je Hollywood poln tujcev, outsiderjev in prišlekov. Če jih vse prežene, ljudje ne bodo gledali nič drugega kot ameriški nogomet in borilne veščine, ki niso ravno umetnost.
Eden od “hollywoodskih tujcev” je tudi mladi igralec Rami Malek, ki je letos prejel zlati globus za najboljšega dramskega igralca, saj je v filmu Bohemian Rhapsody igral vlogo Freddyja Mercuryja, pevca skupine Queen. Rami Said Malek se je rodil 12. maja 1981 v Los Angelesu, po narodnosti pa je Egipčan, “kljub temu” pa je odlično zaigral v največji letošnji filmski uspešnici. Film Bohemian Rhapsody opisuje dogodke iz prvih petnajstih let bogate kariere angleške rock skupine Queen: od začetkov v sedemdesetih letih v Londonu do Live Aid, slavnega koncerta, med katerim so organizatorji zbirali sredstva za pomoč revnim v Etiopiji; koncert je bil 13. julija 1985 na različnih lokacijah po svetu. Queen so takrat nastopili na londonškem stadionu Wembley; film se osredotoča predvsem na figuro frontmana Freddyja Mercuryja. Ob izdelovanju filma se je morala produkcija soočiti z različnimi birokratskimi in tehničnimi težavami. Najprej je bilo veliko zmede pri določitvi glavnega igralca – prva izbira je bil Sacha Baron Cohen, zamenjal ga je Ben Whishaw, končno pa so producenti izbrali Ramija Maleka. V končni fazi snemanja je tudi režiserja Bryana Singerja zamenjal Dexter Fletcher, kljub številnim težavam pri snemanju pa žanje Bohemian Rhapsody ogromno uspehov po celem svetu.
Za Hollywood in tudi svetovno filmsko industrijo so zgodbe o slavnih pevcih, “rockstars”, vedno dobra izbira, saj imajo ti nemirno, razposajeno življenje, revno otroštvo, travme, vzpon do slave, ki pa ga spremljajo odvisnost od alkohola ali mamil, padec v nesrečo, ponovni vzpon in navadno tragično smrt zaradi bolezni, samomora ali nesreče. Lahko bi rekli, da so si vsi taki filmi slični med sabo. Taka sta tudi zgodba Freddyja Mercuryja in scenarij filma Bohemian Rhapsody, v katerem pa pridejo posebno do izraza natančna rekonstrukcija likov in skupna performanca igralcev, njihova fizična podobnost z realnimi osebnostmi in natančno preštudirane geste igralcev. Rami Malek se je v tem izredno potrudil, saj se je moral soočiti z likom velikega Mercuryja, ki je bil pianist, kitarist, skladatelj, tenor, oblikovalec, športnik, umetnik, sposoben izjemnih, energičnih in ekscentričnih odrskih nastopov in izražanja globokih, intimnih čustev v pesmih. Bil je človek, ki so ga kot mladega fanta vsi sramotili zaradi njegovih fizičnih lastnosti in narodnostne pripadnosti, na odru pa se ni bal nasprotnikov. Ljubil je življenje in se obnašal popolnoma noro, branil je vsako plat svoje identitete, svojo umetnost in kjub aferam tudi svojo spolno usmerjenost. Freddyja in skupino Queen poznajo vsi, zato ni čudno, da se je po izidu filma ustvarila vsepovsod po svetu prava “Queen-mania”. V pogovorih s prijatelji in znanci, ki so si film ogledali, lahko opazimo, da se danes vsi imajo za strokovnjake, za “Queen-izvedence”, čeprav so pred ogledom filma verjetno poznali le nekaj njihovih pesmi. Veliko “resničnih oboževalcev”, ljubiteljev glasbe, ki od nekdaj poznajo zgodbo angleške skupine in poslušajo njene pesmi, pa je s filmom popolnoma razočaranih, saj so prepričani, da sta si režiserja in scenarist privoščila marsikatero odvečno poetično pravico, preveč retorike in poenostavitev. Na primer, v filmu prikazujejo Queen, ne da bi namignili na povsem pesniški način, ki ga je Freddy imel, da je združeval svojo bolezen z glasbo, to pa preprečuje gledalcem, da bi popolnoma razumeli neizmerno ljubezen, ki jo je imel do glasbe. Freddyjeva smrtonosna bolezen AIDS je popolnoma zrevolucionirala in hkrati utrdila njegov odnos do življenja in glasbe. Ustvarjal je do zadnjega, dokler je imel še zadnje telesne moči, saj vendar “The Show Must Go On” – “show” se mora nadaljevati.
Kljub različnim, surovim kritikam je film vsekakor uspešnica za 500 milijonov dolarjev zaslužka, ki je navdušil veliko ljudi na globalni ravni in očaral s svojo zgodbo o mladem fantu; ta je prišel do slave kljub nepopolnosti, kljub temu da je bil “tujec” iz Zanzibarja, ki so ga vrstniki zaničevali in poniževali. Film je kot pravljica, obogatena z najlepšimi pesmimi, s čudovitim Ramijem, mladim igralcem egipčanskega rodu, ki na platnu igra Farrokha, pevca ki brani svojo identiteto, a hoče tudi vsem dokazati, da ni več samo mlad priseljenec iz skromne družine, pač pa je postal Freddie Mercury, prava rock zvezda.