Taki smo (64)

Danes večinoma uporabljamo nove metode pisanja in komuniciranja, nova sredstva, s katerimi iščemo ali nudimo informacije, se pogovarjamo o vremenu ali zaželimo prijateljem in sorodnikom miren Božič, zdravje in srečo v novem letu. Whatsapp, Facebook Messenger in vsa druga sredstva hitrega sporočanja so nas spremenila v nestrpna bitja, ki ne znajo več čakati. Časa nimamo nikoli dovolj, vedno smo v naglici, tudi v čustvih, besedah. Pošljemo sporočilo in se čudimo, če se modri “kljukici”, ki na aplikaciji Whatsapp dokazujeta, da je oseba prebrala naše sporočilo, ne prikažeta takoj. Na Whatsappu pišemo, ne da bi preveč razmišljali: krajšamo besede in uporabljamo smeške, ker nimamo časa za pisanje. Nekoč pa smo pisali dolga, lepa pisma, število besed pa smo skušali zmanjšati samo pri pisanju telegramov, ki so bili najprimernejše sredstvo za uradna, slovesna sporočila.
Danes smo v večini razvitih držav dočakali konec uporabe Morsejevih telegramskih sporočil. Telegram res umira. Francija ga je pokopala 30. aprila 2018. Zadnje simbolično sporočilo je poslal tehnik telekomunikacijskega podjetja Orange, zadnji resnični prenos pa je naredil gospod ob 21.05 istega dne: napisal je sožalje. Življenje telegramskih sporočil, ki jih je leta 1844 izumil Američan Samuel Morse, da bi pošiljal komunikacije v kodi preko električnega sistema, ki uporablja žico za pošiljanje impulzov, se dramatično končuje. 28. maja 1844 je Morse patentiral svoj izum in pridobil dovoljenje ameriške vlade, da je poslal prvi telegram iz Washingtona v Baltimoro. Legenda pravi, da je bilo prvo besedilo biblijski citat v zastareli angleščini: “What Hath God Wrought”! oziroma: “Kaj je ustvaril Bog”! Od tistega trenutka dalje je postal telegram zelo pomembno sredstvo komuniciranja. Tekst je pošiljatelj narekoval telegrafistu, ki ga je potem prenesel v Morsejevo abecedo, telegrafist na nasprotni strani žice je sporočilo sprejel in ga prepisal za dostavo naslovniku. V naslednjih letih je bilo dostavljanje telegramov izpopolnjeno, nastali so telegrafski uradi, na telegrafski mreži pa so v vedno večjih količinah začeli potovati zasebna sporočila, vojaška sporočila in novice. Položitev podmorskih kablov okoli leta 1845 je omogočila hitro komunikacijo z otoki in kasneje med različnimi celinami – do takrat so stranke telegrame pošiljale na telegrafe v pristaniščih, ti pa so od tod v papirnati verziji potovali z ladjo. V naslednjih desetletjih, potem ko je svet prepletla gosta mreža električnih kablov, je bil telegram glavno sredstvo komuniciranja, alternativno tradicionalni pošti, ki se je posluževala počasnih prevoznih sredstev po slabih cestnih povezavah. Uporaba telegrama se je znižala po drugi svetovni vojni, ko je telefon prešel iz svoje pionirske faze in se razširil po domovih, po drugi strani pa celo do 70. in 80. let prejšnjega stoletja je bil telegram še vedno nujno potreben za uradne ali slovesnejše komunikacije, kot so bili razni javni natečaji, tekmovanja, sporočanje smrti ali rojstev. Šele razvoj interneta in kasneje elektronske pošte je obsodil na neizogibno smrt slavni sivi listek. Danes se nam zdi naravno, da lahko pošiljamo in prejemamo takojšnja sporočila na tisoče kilometrov daleč, toda, pomislimo na presenečenje in pravo revolucijo v načinu komuniciranja, ki jo je sprožil izum telegrama: pred tem so sporočila potovala veliko dni in tednov, da so dospela do naslovnika, nato pa je bilo prvič mogoče hitro komunicirati na do tedaj nepredstavljivih razdaljah!
Telegrame že veliko let ne uporabljajo več tudi v Avstraliji (od leta 2011), Belgiji (od leta 2017) in od leta 2013 celo v Indiji, kraju, v katerem so jih ljudje največ pošiljali, ki pa se je razvil v državo s skoraj milijardo uporabnikov nizkocenovnih pametnih telefončkov in tablic. V Združenih državah Amerike se je najbolj znana ameriška specializirana družbe Western Union poslovila od storitve že leta 2006, v večini zahodnih, razvitih držav, v katerih lahko še pošiljamo telegrame, pa imajo ti zelo obrobno vlogo in se jih poslužujemo samo za posebne priložnosti. Izjema je Italija, v kateri se, neverjetno, zgodba o telegramu še ni končala. Storitev, ki jo upravlja podjetje Poste Italiane, se je celo posodobila: telegrame lahko narekujemo po telefonu, če pokličemo na številko 186, pošljemo po spletni strani poste. it ali pa se obrnemo neposredno na najbližnji poštni urad. Za pošiljanje telegramov na državni ravni moramo za do 20 besed dolgo sporočilo plačati 5,20 evra, do 50 besed pa 8 evrov – dostava je zagotovljena v 24 urah!
Gotovo se svet ne bo obrnil na glavo, ko se bodo vse države znebile uporabe telegramov, toda še pred samo 100 leti je bila to izjemno napredna tehnologija, ki je zelo vplivala na življenje ljudi. Preživelo bo le nekaj – avtomatiziran, značilen preprost in minimalen jezik, ki smo ga prej uporabljali v telegramih zaradi potrebe po hitrem tipkanju in zaradi dejstva, da so stroški storitve vezani na število besed, danes pa se ga poslužujemo za večino naših sporočil. Tak jezik je postal sodoben jezik, ki dokazuje le, da nimamo več časa za komunikacijo, za ljudi. Okrajšave in smeški večkrat povzročijo nesporazume, vendar nam za to ni mar, saj se lahko poslužujemo tudi glasovnih sporočil, tako da sporočamo še hitreje in ne pride do težav v sporazumevanju. Tako se jezik še naprej spreminja, saj se od pisane besede oddaljujemo in uporabljamo neformalne, pogovorne, hitre izraze. Če pa se zmotimo in kaj narobe napišemo ali posnamemo, lahko vedno izbrišemo sporočilo, seveda samo, če to storimo hitro! Hitrost, to je beseda, ki označuje današnje življenje in se spopada s počasnostjo in premišljenostjo, ki je bila potrebna za pisanje telegramov. Danes sploh ne znamo več čakati, izgubili smo se med tipkanjem na telefončku in stalnim preverjanjem njegovega zaslona.