Taki smo (49)

Zadnje čase mediji veliko poročajo o nedavnem papeževem obisku na Irskem, v državi, ki je bila nekoč branik katoliške Cerkve v Evropi in je danes sekularizirana, povsem koncentrirana na sodobne tematike o človekovih pravicah in globoko prizadeta zaradi škandala spolnih zlorab s strani duhovnikov in odkritja grobišča, na katerem je bilo med leti 1925 in 1961 pokopanih približno 800 otrok, starih od 35 tednov do treh let – 800 otrok Tuamske sirotiščnice, za katere so skrbele redovnice in ki so podlegli podhranjenosti in bolezni. Irska je država, ki ni še našla miru: tudi rane, ki so jih pustili vojna za neodvisnost, državljanska vojna in spopadi v Severni Irski – “The Troubles”, so še odprte in boleče.
Letos smo z družino med poletnimi počitnicami odpotovali prav na Irsko, domov smo se vrnili dva dni pred papeževim prihodom. V dveh tednih smo z najetim avtomobilom prepotovali celotno Severno Irsko, ki je z Veliko Britanijo del Združenega kraljestva, in severno-srednji del Irske republike do Galwaya na zahodu in Dublina na vzhodu (za jug bomo morali počakati kako drugo priložnost!). Avtomobil smo najeli že na dublinskem letališču in se takoj odpravili proti severu države. Kljub začetnim težavam z vožnjo po levi strani ceste smo se takoj vživeli v čudovito, zeleno irsko podeželje. Prav hitro sta me presenetili urejenost in enostavna lepota hiš in vrtov: nikjer ni nič razmetanega, vse je čisto in pospravljeno. Na podeželju živijo večinoma kmetje; vse njihovo orodje je lepo pospravljeno, trava je povsod pokošena, vrtovi so simetrično obdelani, bogatita jih čudovito cvetje in grmičevje. Tudi stavbe so zelo lepe, s kamni imajo okrašene stene, šilaste strehe, barvana vrata in okna so lahko v ponos vsakemu hišnemu gospodarju. Prvi dan smo prespali v prijazni vasici Ardee v čudovitem bed and breakfastu. Za zajtrk nam je gospa ponudila značilni “irish breakfast”, ki so ga sestavljala jajca, gobe, klobase, pocvrta slanina ter bel in črn “pudding”, neke vrste krvavice. Mož je bil popolnoma navdušen nad tako bogato jutranjo pogostitev, z otrokoma pa sem raje izbrala preprost bananin kruh z domačo marmelado, tako da smo bili mi okoli 13. ure že lačni in pripravljeni na kosilo, on pa bi lahko mirno preživel vsaj dva dni brez nobenega občutka lakote (tak zajtrk je vztrajno izbiral vsako jutro cela dva tedna!). Tako, s kalorijami prenasičena, se je začela naša irska pustolovščina. Najprej smo si ogledali grad in razvaline srednjeveške cerkve, nato smo se ob spremljavi tradicionalnih irskih pesmi napotili v Belfast. Šli smo čez mejo, ki ni več fizična, a jo vseeno občutiš. Vse se takoj spremeni, ko prideš v Severno Irsko: na cestnih znakih omejitev hitrosti ni več izražena v kilometrih na uro, temveč je v miljah, v vasicah so pločniki, cestne svetilke, celo otroška igrala, prebarvani v modro, rdeče in belo, v barve “union jack” – britanske zastave, tako da gotovo ni pomote: prišli smo na angleška tla! Belfast je glavno mesto Severne Irske že od leta 1920. Tukaj smo si ogledali čudovito City Hall, stavbo iz leta 1906 s klasično podobo, v kateri so danes občinski uradi, mestni center v Cathedral Quarter s trgovinami in uličnimi umetniki, v Titanic Museum pa so na voljo dokumentarci in avdiovizualni pripomočki, ki ponazarjajo vse faze življenja slavne potniške ladje Titanic, od izgradnje do tragičnega potopa. Od vsega, kar smo videli v Belfastu, pa me je najbolj presenetilo zidovje “Peace Walls”, ki prav gotovo ni simbol miru in sožitja, ampak je sedem metrov visoka cementna in z bodečo žico “okrašena” priča tragičnih dogodkih iz polpretekle zgodovine, ki še vedno opravlja vlogo delitelja, meje med katoliškimi in protestantskimi četrtmi. Čeprav je zid olepšan z umetniško naslikanimi, barvnimi freskami, ki govorijo o zgodovini in ostrih spopadih med protestanti, tistimi, ki so vedno ostali zvesti angleški kraljevini, in katoličani, ki si želijo samostojnost, je grozljivo dejstvo, da ta zid še stoji, da velika kovinska vrata, ki so na njem, zvečer zaprejo in je tako vsako noč resnična delitev očitna. Med “Troubles”, od leta 1969 skoraj do konca 90. let, je bil Belfast prizorišče najbolj krvavih sporov med angleškimi vojaškimi silami in prebivalstvom, ki si je želelo neodvisnost. Atentati, bombne eksplozije, usmrtitve in najrazličnejše podobe nasilja so bili v tem mestu dolgo let del vsakdanjega življenja in po pravici vam povem, da je danes tesnoba še v zraku. Ob zidu se nismo sproščeno sprehajali, ves čas sem imela občutek, da nas skozi na pol zaprta okna nekdo gleda. Čeprav je postal zid turistična atrakcija, opravlja še vedno svojo vlogo mrzlega in strah vzbujajočega stražarja.
Podobne občutke smo imeli tudi ob obisku mesta Derry ali Londonderry oz. prizorišča dogodkov, ki jih občuteno opeva Bono v svoji pesmi Sunday Bloody Sunday, a o tem več prihodnjič, saj je bilo naše potovanje dolgo!