Taki smo (20)

Še posebno v božičnem obdobju, ko v družbi prijateljev in sorodnikov preživljamo več časa, je za bistveno izboljšanje kakovosti našega življenja in gojenje pozitivnih in spodbudnih osebnih odnosov potrebno, da se ne osredotočimo samo na svoje občutke in misli, ampak, da se skušamo istovetiti s svojim sogovornikom, zaznati njegova čustva: biti moramo empatični. Empatijo bi lahko opredelili kot sposobnost posameznika, da se postavi na mesto drugega, pri čemer zazna in razume oz. se vživi v občutja in misli druge osebe.
V zadnjem stoletju se o empatiji veliko govori, saj živimo v dobi individualizma in samote, poudarjeni so le interesi in občutki posameznika, ki se ne preveč zanima za skupnost. Znanstvene raziskave dokazujejo, da 98 % ljudi ima prirojeno sposobnost empatije, a le malo oseb popolnoma razvije svoj empatični potencial. Še posebno v obdobju spletnih družbenih omrežij, katerih namen je združevanje, se paradoksalno naše empatične sposobnosti zmanjšujejo in izgubljajo pomen. Ko se samo “virtualno” družimo in pogovarjamo, izgubljamo našo sposobnost empatične presoje stališč, izkušenj in občutkov drugega.
Tako kot so kakovostne surovine bistvenega pomena pri kuhanju dobrih prazničnih jedi, je empatija odločilna sestavina za uspešno vdrževanje človeških odnosov v sodobnem, razosebljenem svetu, ko je nujno imeti “vse in hitro”. Brez nje ostanemo zaprti vase, v svojem narcisizmu, zadovoljimo le svoj ego in se neizogibno približujemo globoki samoti. Komunikacija mora biti dvostranska: poslušati, da lahko govorimo, opazovati, da lahko nastopimo, zrcaliti se v življenju drugih oseb in v njihovih čustvih prepoznati same sebe.
Empatija prinaša medsebojno poznavanje, razumevanje, dobro počutje in srečo. Tudi majhna, nepomembna dejanja v vrvežu vsakodnevnega življenja so dobra vaja, da razvijemo naše empatične sposobnosti. Z zanimanjem skušajmo poslušati ljudi, obnoviti stara prijateljstva, se presenetiti in obogatiti z novimi. Bodimo empatični že od prvega trenutka, od prvega dotika roke še nepoznane osebe.
Če se res ne smemo ustaviti pri prvem vtisu, ki nam ga neznanec pusti, nas ta gotovo čustveno označuje in je zelo pomemben pri razvoju vseh nadaljnjih službenih in prijateljskih odnosov. Strokovnjaki na ameriški Harvard Business School so z natančno znanstveno strogostjo preučevali občutke, ki se rodijo v posameznikih, ki se prvič spoznajo. Med opazovanjem je prišel do izraza velik pomen, ki ga ima fizično obnašanje ljudi, njihovi pogledi, geste, premikanje. V pogovoru dveh oseb, ki se prvič srečata, vplivata na prvi vtis, ki si ga ustvarita ena o drugi, besede in vsebina pogovora le za 7 %, za ostalih 93 % so pa bistvenega pomena geste, izraz obraza, ton glasu, kako se migata, kako sedita. Vse se igra na človeških izraznih sposobnostih, na tem, kako znamo interpretirati drugega in sami posredovati naše misli in občutke. Zgledujmo se po otrocih, ki jih po naravi privlačujejo nasmejani obrazi in osebe, ki imajo prirojene komunikativne sposobnosti, ki s svojim obnašanjem otroku sporočajo: “S tabo se dobro počutim in ti se boš z mano dobro počutil”. Njihova spontanost, veselje, pristno izražanje čustev in skromnost učijo, da je sreča namenjena vsem, zato so odtenek v našem nasmehu, naš pogled in trenutek topline odločilni pri razvoju medsebojnih odnosov, pozitivno spodbujajo h koraku naprej, pripomorejo, da se med nami in našim sogovornikom ustvarita sočutje in empatija, ki omogočata pridobivati spoznanje o drugem na nevsiljiv način. Po svoji naravi je človek ustvarjen za življenje z drugimi in empatija je tisti proces v medsebojnih odnosih, ki omogoča, da smo povezani z drugimi. Odnosi so tudi primarni prostor naše rasti in razvoja, zato ni vseeno, kakšni so. Vsekakor bodimo previdni, ne pretiravajmo: kdor namerno izkazuje preveliko sproščenost, vitalnost in šaljivost že od prvega trenutka, lahko sogovorniku s svojim obnašanjem sporoča, da hoče biti všeč za vsako ceno, da ni iskren in bo zato z veliko težavo in zadrževanjem sprejet. Če namreč ni pristnosti, tudi ni mogoče nekomu zaupati in verjeti.
Biti res iskreno vljudni in prijazni je pozitivno za medsebojne odnose in za naše dobro počutje, izboljšuje razpoloženje, krepi človeške odnose in podaljšuje življenje. Čeprav je človek v krizi, je še vedno človek in je še vedno sposoben empatije. Torej ravno empatija je pot, ki lahko pripelje nazaj k bistvu – k poglobljenemu pristopu k drugemu in k sebi.

Piše Katja Ferletič / Pomembnost empatije v vsakdanjem življenju: ko poslušati bližnjega pomeni ne biti več sam

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme