Taki smo (1)

Se vam je kdaj zgodilo, da ste stopili v trgovino oblačil z namenom, da samo pogledate, ali vam je kaj všeč, in pri tem ste zagledali obleko v čudovitem kroju, krasni barvi, po zmerni ceni, a vseeno je niste kupili. Sami sebi dopovedujete, da niste popolnoma prepričani, da morate še malo pomisliti. Nekaj dni kasneje ste se vrnili v trgovino in na prostoru, kjer je visela “vaša” obleka, je zdaj nekaj popolnoma drugačnega. Zdi se, da se je ponudba oblačil v trgovini povsem spremenila, na obešalih in policah je že nova kolekcija.
Taki hitri izmenjavi, ki ima namen kupca prepričati, naj takoj izkoristi priložnost, sicer obleke ne bo več dobil, pravimo “fast fashion” ali hitra moda.
Pojav hitre mode se je začel razvijati na globalni ravni že v osemdesetih letih, in sicer samo med blagovnimi znamkami, ki so začele ponujati izdelke s srednje-nizkimi cenami. New York Times je prvič uporabil izraz “fast fashion” leta 1989, ko je modna hiša Zara odprla svojo prvo trgovino v New Yorku. Začelo se je govoriti o demokratizaciji mode, ekonomskem fenomenu, ki je pripomogel k temu, da se je večina ljudi začela okusno oblačiti in se zgledovati po zadnjih modnih težnjah. V Italiji je tak način delovanja prva preizkusila modna hiša Benetton. Ta je kupcu ponudila izdelke v izvirnih, takoj prepoznavnih krojih in barvah. Danes se pa dogaja, da velike družbe, ki imajo ogromno število trgovin v mestih po celem svetu, skušajo posnemati modele znanih modnih ustvarjalcev in nuditi potrošniku “low cost” verzijo, npr. Guccijeve z vezavami okrašene srajčke, torbice Stelle McCartney, temno modri plašč z zlatimi gumbi Lanvina … Ne govorimo več o nizko cenovnih izdelkih, ki jih potrošnik kupi z razumljivim namenom, da marljivo prihrani denar, ampak o izdelkih, ki nudijo dodatno vrednost v tem, da postane njihov nakup pozitivna izkušnja, ker za nizko ceno dobimo nekaj lepega in na videz dragocenega.
Po navadi take družbe ustvarijo novo kolekcijo, ki se zgleduje po tistih, ki so jih slavne modne hiše predstavile na modnih defilejih tudi desetkrat ali dvanajstkrat na leto. Njihov moto je: moramo prodati nekaj, kar je “fashion”, a tudi dostopno. Take modne hiše so npr. H&M, ki je nastala na Švedskem, Promod v Franciji, Zara in Mango v Španiji, Topshop v Veliki Britaniji, Uniqlo na Japonskem. Te stalno spreminjajo ponudbo oblačil v svojih trgovinah. Tako skušajo privabiti tistega potrošnika, ki ga zanimajo zadnje novosti, ki hoče biti vedno “in”, toda za zmerno ceno, in ki vsekakor ve, da se poceni oblačila po navadi zrabijo prej in jih bo zato kmalu moral zamenjati.
Modne hiše “low cost” so tako skrčile cikluse izmenjav kolekcij, da ne moremo več govoriti o modnih sezonah pomlad/poletje, jesen/zima, ampak o stalnih obnovitvah, v katerih ponujajo oblačila za različne temperature in vremenske razmere. Čas, ki preteče od zaznavanja novega modnega okusa, prenosa le-tega v modele do začetka proizvodnje in dostave v posamezne trgovine, ne sme biti daljši od 15 dni. Ritmi, s katerimi ta podjetja izdelujejo oblačila in obutve, so lahko vzdržljivi samo zato, ker so glavne faze proizvodnje prenesene v države, v katerih je delovna sila zelo poceni in večkrat nečloveško izkoriščena.
Kupec, ki spremlja modne novosti pret-a-porterja (ki se sicer že zgleduje po “visoki modi” ali “haute couture”), a si jih ne more privoščiti, ne vlaga več svojega denarja v dražja, a kakovostna oblačila z namenom, da mu bodo trajala več let, ampak obratno, kupi cenejšo, lepo, modno obleko z zavedanjem, da jih bo v izložbah kmalu našel veliko novih in bo ta postala stara in zamenljiva. Novo je lepše!
Torej, če hočemo biti vedno “fashion”, ne zgubljajmo časa: odložimo časopis in takoj v trgovino!

 

Piše Katja Ferletič / Pojav “fast fashion” ali demokratizacija mode: vsi si lahko privoščimo modne novosti!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme