Taizé pomeni iskanje skupnih poti

Pričevanje

Zaradi goste megle je ljubljansko jutro še bolj zaspano. Mraz je, čeprav ne tako, kot bi se za zadnje dni decembra spodobilo. Ker sem po svoji stari navadi zamujala, je po cerkvi sv. Jakoba že odmevalo ubrano petje, ko sem odsunila njena vrata. Ta občutek, ko še ne popolnoma prebujena stopam v poltemo svetišča in se pridružim glasovom, ki s ponavljajočimi se, skoraj meditativnimi spevi pozdravljajo Boga, mi je dobro poznan. Vsako taizéjsko srečanje je zgodba zase, ampak ta občutek ostaja enak, pa naj bom na Poljskem, v Nemčiji ali v svoji dobri stari Sloveniji.

Na Evropsko srečanje mladih sem se prvič podala bolj ali manj slučajno, in to po prigovarjanju prijateljice, ki me je prepričala, da se splača preizkusiti alternativen način praznovanja novega leta. Vedela sem, da se odpravljamo na versko srečanje, kljub temu pa sem se veselila predvsem možnosti, da potujem v še nepoznan kraj in spoznam nove ljudi z različnih koncev sveta. Mojca iz leta 2019 se taizéjskega srečanja prav gotovo ne bi udeležila, če bi se takrat odvijalo v Ljubljani. Poleg tega si ne morem predstavljati, da bi se ga pred leti udeležila brez družbe tesnih prijateljic.

In vendar sem pred slabim mesecem sedla v klop ene od ljubljanskih cerkva, za katero se ne spomnim, da bi že kdaj stopila vanjo, čeprav sem slabih pet let študirala v tem mestu. Prišla sem sama. Prenočišče pri salezijanskih sestrah sem si sicer delila še s skupino Poljakinj, ki pa se niso trudile z angleščino, da bi se jim lahko pridružila v pogovorih. Prvi dan petdnevnega srečanja razen omenjenih Poljakinj, nekaj let mlajših od mene, v cerkvi nisem prepoznala nikogar, kar me med molitvijo ni motilo. Kot tudi ne, ko sem poslušala odlomke iz Svetega pisma v tujih, včasih celo neprepoznavnih jezikih. Taizé je mednarodna skupnost, ki se osredotoča na to, kar imamo mladi z različnih koncev sveta skupnega, vendar obenem noče izravnati razlik med nami, ampak jih sprejema kot nekaj naravnega in lepega, nekaj, kar nas vse bogati.

Ko je bilo molitve konec in sem se negotovo ozirala okrog sebe, ne da bi vedela, koga naj ogovorim, mi je postalo žal, da sem se spet prijavila na taizéjsko srečanje, kljub temu da mi nikogar ni uspelo prepričati, da bi prišel z mano. To ni bila pogumna odločitev, saj sem jo sprejela le zato, ker sem morala ob prijavi preprosto izpolniti spletni obrazec. Takrat nisem pomislila, da se bom morala zaradi te odločitve nekaj dni po božiču čisto sama odpraviti v Ljubljano. In da se bom v tako dobro znanem okolju, sredi množice ljudi, počutila osamljeno.

Na srečo so bile po vsaki jutranji molitvi na vrsti pogovorne skupine. V takih okoliščinah tudi sama lažje spregovorim in ostalim pripovedujem o sebi. Še raje pa prisluhnem njihovim zgodbam. Preseneti me raznolikost naših izkušenj z vero: (morda) v nasprotju s pričakovanji niso vsi tako kot jaz odraščali v vernih družinah. Nasproti mene je sedela Avstrijka, ki je povedala, da izhaja iz skrajno levičarske družine in da se je šele po mamini smrti naučila iskati uteho pri Bogu. Nemec, par let mlajši od mene, pa pove, kako mu je lansko taizéjsko srečanje v domačem Rostocku spremenilo življenje. Pove nam o svojem očetu, zasvojencu z igrami na srečo, od katerega je podedoval strah pred izgubo nadzora, s katerim se je naučil spopadati zdaj, ko je sprejel dejstvo, da lahko nadzor prepusti nekomu nad nami. Mizo pa sem delila tudi z mladima fantoma iz Ukrajine: samo eden od njiju je bil polnoleten in povedal nam je, da je lahko zapustil svojo državo samo zaradi pohabljene noge.

Po enourni razpravi smo morali zapustiti župnišče, ker pa smo s pogovorom šele dobro začeli, se nas je nekaj skupaj odpravilo na kosilo. Popoldne so se moji novi znanci raztepli po različnih delavnicah, jaz sem se odločila za folklorne plese v Šentvidu – še ena odločitev, ki je nisem sprejela iz poguma, ampak samo zato, ker me je punca, s katero sva se spoprijateljili na lanskem srečanju mladih, pregovorila v to. Prijateljici nazadnje ni uspelo priti na delavnico in jaz sem se spet morala soočiti s svojo sramežljivostjo in plesati s popolnimi neznanci.

Evropskega srečanja mladih sem se navadno udeležila kot članica slovenske odprave, letos pa sem se zaradi lokacije nanj vpisala kot Italijanka. Čeprav ne znam moliti v italijanščini, sem sklenila, da se bom udeležila tudi srečanja po posameznih odpravah: presenetilo me je, saj med italijanskim srečanjem za razliko od tega, česar sem bila vajena s slovenskih, sploh nismo imeli maše, ampak pogovor z enim od taizéjskih bratov in nato spet pogovorne skupine, med katerimi sem tudi tokrat dobila zanimive sogovornike.

Dnevi so minevali in med vsako jutranjo molitvijo sem v naši župnijski cerkvi prepoznala več obrazov. Na novoletno noč sploh nisem več čutila zadrege. Morda zato, ker sem po samo štirih dneh okrog sebe videla več prijateljskih kot neznanih obrazov. Morda ker sem Festival narodov – kot organizatorji imenujejo sproščeno zabavo po župnijah, ki vsako leto sledi molitvi na silvestrovo – že doživela in sem vedela, kaj pričakovati. Morda tudi, ker sem se na delavnici folklornih plesov že dovolj osmešila in sprejela dejstvo, da se lahko zabavam kljub napačnim plesnim korakom. Kakorkoli že: moj zadnji prehod v novo leto je bil brez dvoma eden najlepših doslej. In to mi je dalo misliti, da bi v letu 2024 morda vendarle lahko tudi sama od sebe sprejela kako pogumnejšo odločitev.