Sveta mednarodnost
Na stopnicah (162)
Te dni se odpravljamo še na eno Erasmus izmenjavo. V procesu iskanja gostiteljev se je ponudila priložnost, da se povežemo z eno od slovenskih zamejskih šol. Odpade! Govorimo isti jezik. Erasmus pa mora biti mednaroden …
Iskati moramo šolo nekje dovolj daleč, da bomo poskrbeli, da se bomo razumeli samo napol – ali komunicirali v današnji lingui franci, angleščini. Drugače to ni “pravo”. Zame je vrednota ohranjanja slovenstva nekje, kjer je to pod pritiskom, bistveno večja od nekega internacionalizma ali panevropejstva. Da se naši dijaki zavejo, kaj pomeni bivati v dvojezičnem okolju in v okviru sodobnih kulturnih dinamik, kot je stalna priklopljenost na ekrančke (ki so večinoma v angleščini ali pa v jeziku večine), vzdrževati svojo kulturo in svoj jezik. Že zato, ker naša gimnazija v bistvu sploh ni tako daleč od državne meje – in tako iste problematike. Ker vsekakor lahko rečemo, da zamejska stvarnost za mnoge iz matice ni ravno pred očmi. Ali da jo celo obravnava s tiho zavistjo: tam imajo pa solidne plače – in normalno demokracijo. Zato sem nad dejstvom, da tja v okviru naše izmenjave ne moremo, pač precej slabe volje. Razen če bi se delali, da nismo v zamejstvu in bi tolkli jezik lokalne večine – ali pa angleščino. Kar bi bilo seveda čudno in neumno.
Jasno mi je, da projekt izmenjave nima pred očmi takih (vseeno izrednih) primerov. Da so verjetno za izmenjave s šolami iz manjšine ali izseljenstva na razpolago drugi programi in druge finance, lahko celo bolj izdatne. S tem sem se potolažil – zdaj ostaja le še izziv, da kdaj namesto Erasmusa organiziramo raje to. Sem se pa zato toliko bolj zavedel, kako površno precenjeno je tole mednarodno povezovanje. Ideja sama na sebi je čudovita – in ima gotovo tudi pomembne dobre rezultate: spoznati kulturno realnost nekega drugega okolja. Morda mladim, ki so nacionalistično naperjeni, odpreti perspektivo življenja naroda, ki ga težko prenašajo ali celo doživljajo, da jih ogroža. Pogledati čez rob svoje vsakdanjosti in razumeti svet na drugačen način. Med “velikimi narodi” graditi most, ki so ga podrla leta medsebojnega osvajanja in predsodkov, da bomo skupaj lahko gradili trdno Evropo. Morda ob srečanju s precej drugačno ravnijo standarda razvijati hvaležnost za stanje pri nas – ali pa prepoznati, za kaj se kot družba lahko prizadevamo, da bomo živeli lagodneje. Razvijati dialoškost in sprejemanje drugačnosti. Videti nova okolja in navezovati nove vezi – ter si tako odpirati nove razsežnosti. Ko si gostitelj, prepoznati, kaj je v tvojem okolju dovolj dragoceno in zanimivo, da to pokažeš tujcu – ker se ti samemu lahko zdijo pač tudi največji biseri samoumevni. To sploh ne velja samo za šolske izmenjave, podobno lahko opazimo tudi glede potovanj nasploh: tujina je nekaj magičnega, kar naj bi me samo po sebi preobražalo. Kam vse ljudje ne potujejo, samo na kratko ali pa za dlje. In pri tem “iščejo sami sebe”. Moram res na drugi konec sveta, da bi se našel? Ali bom našel samo še novo distrakcijo, da mi ni treba, da samemu sebi pogledam v oči? No, na papirju zgoraj naštete čudovite razsežnosti potovanja v tujino vsekakor izgledajo fantastično in perspektivno. Že vidimo, kako se odpirajo nova obzorja in razblinjajo stare zakrčenosti. Ampak, so taka visoka pričakovanja realna? Mar ni prva človekova reakcija v tujem okolju, da se potegne globoko v polžjo hišico samega sebe in pomoli ven tipalke samo za najbolj nujne zadeve – hrana, pijača, spanje … in nakupovanje. Zase rad povem, da od res čudovitih ekskurzij v svojih gimnazijskih letih nisem imel prav dosti s stališča tujine. Lahko bi delali tudi kroge okrog šolske stavbe z avtobusom – na ekskurzijah sem v glavnem igral kitaro in klepetal s sošolci. Pa sem bil lahko v Atenah ali na Dunaju. Upam, da ni kdo narobe razumel, da res spodbujam k delanju krogov okrog šolske stavbe. Čeprav bi bilo ceneje, ker bi to morda opravili peš in naredili še nekaj za zdravje – namesto ur in ur, presedenih v tesnem avtobusu. Hočem le povabiti k premisleku, ali je res mednarodnost že sama po sebi nekaj tako zdravilnega in preobražujočega. Ali pa nas morda vsaj kdaj bolj zapira kot odpira. Navsezadnje, v našem prostoru, ob meji, lahko na to odgovorimo iz lastne izkušnje: po “mednarodnostni teoriji” bi tako bivanje moralo pripeljati do stalne živahne plodonosne izmenjave med narodoma in kulturama. Verjetno se v resnici največ “izmenjave” zgodi z nakupovalnimi vrečkami.
