Sveta Gora, “prestolnica naših src”

Piše: DD Fotografije: DD

Romanje goriške nadškofije in koprske škofije

Medškofijsko, goriško-koprsko romanje na Sveto Goro, je 9. oktobra potekalo pod geslom Pridite skupaj prosit milosti. Porušeni mostovi Evrope dvajsetega stoletja žal niso samo spomin iz preteklosti in poglavje v šolskih učbenikih, saj se je na celini spet odprla krvaveča rana sovraštva. Verniki iz dveh sosednjih škofij se ponašamo s tem, da imamo skupno Mater. Na Skalnico nas je povabila, “da bi prosili za milost notranjega in zunanjega miru, za milost hoje po skupni poti, za milost premostitve vsake razdeljenosti,” je pisalo v knjižici tokratnega romanja. Z njo želimo postati “posredniki in zgled mirnega evropskega in svetovnega življenja”.

Zbrane v svetišču je prejšnjo nedeljo popoldne v imenu Frančiškovih bratov pozdravil gvardijan p. Bogdan Knavs, ki je povedal, da je “ta čudovita bazilika dom za vse nas”. V njej Mati Marija “sprejema, objema in nagovarja” vse, ki so med seboj bratje in sestre. “Veseli smo, da bosta obe Gorici čez tri leta postali evropska prestolnica kulture, toda že danes je Marijina hiša prestolnica naših src.”

Goriški nadškof Carlo Redaelli, ki je vodil slovesno somaševanje, je v homiliji spregovoril o hvaležnosti. Čustvo, s katerim nekdo daruje, je pomembnejše od darila. V nedeljskem evangeljskem odlomku o desetih gobavcih se je samo eden – Samarijan, tujec – Jezusu zahvalil. Jezusu je bilo hudo, ker ostalih devet ni doumelo globokega odnosa z Odrešenikom. Lahko tudi znamo katekizem na pamet, lahko smo tudi študirali teologijo; če ni živega odnosa z Jezusom, ni niti vere, je poudaril nadškof. Smo kot zaročenka, ki se zaljubi v podarjen prstan, a pozabi na zaročenca, darovalca; ne razume, da je prstan le simbol njegove ljubezni. “Tudi mi se zaljubljamo v stvarstvo in lepote tega sveta, pogosto pa pozabljamo na Stvarnika, darovalca.” Oseba, ki ni nikdar zatajila Gospoda, pa je Marija. Ona naj prosi za človeštvo, ki pozablja na darovalca, ki uničuje darove, ki ne spoštuje življenja pred rojstvom, ki ubija otroke v vojni, ki dopušča, da umirajo v Sredozemskem morju; za človeštvo, ki ne spoštuje šibkih, izkorišča revne, posiljuje ženske, prezira tujce; za človeštvo, ki neti spore, ki ne čuti usmiljenja do ostarelih, bolnih, umirajočih; za človeštvo, ki ne spoštuje živih bitij, živali, rastlin in uničuje zemljo, sežiga gozdove, onesnažuje vode, kvari zrak. Zahvala Darovalcu naj nam pomaga spoštovati Njegove darove in jih deliti v čudoviti harmoniji stvarstva, je dejal msgr. Redaelli.

Škofov vikar za prestolnico kulture g. Bogdan Vidmar je dodal še nekaj misli v slovenščini. Bogu smo lahko hvaležni za tuzemske darove, za to, da živimo na čudovitem stičišču med romanskim, germanskim in slovanskim svetom, da lahko skupaj obhajamo evharistijo. Brez te zahvale se drug drugemu odtujujemo. Hvaležni smo, da se kristjani z obeh strani meje povezujemo. Prav je, da se, kot gobavci, zavedamo svojih bolezni, “med nami ni vedno dovolj ljubezni in spoštovanja, v sebi nosimo tudi rane preteklosti”. Živimo v času načrtnega uničevanja pretekle kulture, načrtnega širjenja bolezni, načrtne manipulacije družin. Naših bolezni ne povzroča le onesnažen zrak, temveč tudi nerazlikovanje med dobrim in zlim. To nas vodi v katastrofe, bolezni, kaos, vojne in samouničenje. Jezus se srečuje tudi z nami, gobavci 3. tisočletja, ki smo pogosto živi mrliči. Pozna vzroke naših bolezni, našo neodgovornost in mlačnost. Zdravje, uspehi in čudeži nam ne zagotavljajo odrešenja, rešuje nas le odnos z Njim, ki nas ljubi. Lepo bi bilo, ko bi se ljudje na obeh straneh meje učili obeh jezikov, je dodal g. Vidmar: to pa bo mogoče, ko se bomo naučili “Božjega jezika, jezika ljubezni”.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme