Stati v areni
Milana Gregoriča poznamo kot premočrtnega intelektualca, ki je svoje delo namenil slovenski istrski zemlji in slovenskemu življu na tem robu naše matične domovine. Rodil se je v Dekanih leta 1934 in je pred kratkim slavil visok življenjski jubilej. Maturiral je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu. Po študiju na ekonomski fakulteti v Ljubljani je bil dalj časa dejaven v gospodarskem sektorju. Kot publicist in javni delavec je vidno zaznamoval civilno družbeno dogajanje na Koprskem in širše po Primorski. Njegovo pero je temeljito obravnavalo dogajanja v Istri ob razpadu Jugoslavije, slovensko-italijanske meddržavne odnose (zlasti glede na tranzitne dinamike med koprskim in tržaškim pristaniščem) in obmejno ter manjšinsko problematiko.
ISTRANI IN ISTRSTVO
Vaše življenje je bilo v vseh teh desetletjih na različne načine povezano z usodo slovenskega naroda, zlasti slovenskega istrskega območja. Kaj vam pomeni biti Istran? Je morda v tej geografski določitvi neka čezmejnost, ki povezuje istrskega človeka na obeh straneh meje?
Človekova identiteta sestoji iz več pripadnosti kor npr. iz pripadnosti narodu in njegovi kulturi, širši pokrajini-Istri, domačemu kraju, veri, danes tudi že iz pripadnosti Evropi idr. Pripadnost Istri je zame le ena od teh pripadnosti, ki se ne razlikuje npr. od pripadnosti Gorenjski, Štajerski ipd. V tem smislu sem Slovenec in Istran hkrati. Hrvaška Istra mi je pri tem blizu toliko, v kolikor nas povezujejo skupna mediteranska značilnost, skupna preteklost, sorodnost narodov idr. Poznamo sicer, predvsem v hrvaški Istri, tudi istrstvo (istrijanstvo) kot nadomestek za narodno pripadnost, ki pa je značilno za ljudi iz mešanih zakonov, ki se ne želijo narodnostno opredeljevati, da ne bi s tem prizadeli katerega od staršev, in se potem opredeljujejo regionalno. Vendar to ni dominanten pojav v Istri. Milan Rakovac je ob medijskem hrupu okrog takega istrstva jedko zapisal, da ni bilo pri tem niti besedice o tem, “da naj bi tudi naši Italijani ne bili več Italijani, ampak Fiumani, Istriani e cosi' via. Kot da bi naš človek ne vedel, da je un bel niente, jedno lijepo ništa, makar sito, u finom odijelu i alfi quadrifoglio, če izgubi svoj jezik, kulturo in vse tisto, kar si je skozi stoletja z muko priboril”. Med slovenskim prebivalstvom Istre tega pojava skoraj ni, razen morda na mejnih področjih s hrvaško Istro. Zato lahko govorimo le o istrskih Slovencih, ne pa o slovenskih Istranih.
Kakšna je specifika istrskega Slovenca danes in kako se je razvijala po drugi svetovni vojni?
Istrski Slovenec je doživljal povojni čas, desetletja režima, politično pomlad pa ustanovitev slovenske države in kasneje tudi tranzicijo podobno kot ostali prebivalci Slovenije. K temu bi dodal, da smo istrski Slovenci v 70. letih doživeli tudi svojo drugo veliko kulturno prebujo. Prva je preplavila Istro ob prebuji narodov pod Avstro-Ogrsko (tabori, čitalništvo idr.), druga pa se je začela, ko smo odkrili v krivično pozabo potisnjene pesmi duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča in smo potem z njimi v rokah in srcih dolga leta prepotovali sleherni večji kraj Slovenske Istre. Temu je sledila kasnejša ustanovitev koprske univerze idr.
Kakšen je bil občutek istrskega človeka po osamosvojitvi ob bridkih izkušnjah iz preteklosti?
Pričakovali in doživljali smo jo z velikim zanosom tako kot ostala Slovenija. Ideje o istrski avtonomiji, čezmejni regiji ipd. na naših tleh niso pognale korenin, kot jih ni pognal niti nosilec teh idej Istrski demokratski zbor (IDZ), ki je na volitvah zmogel vsega nekaj sto glasov, in še to predvsem iz vrst priseljencev s sosedne Buzeščine in Bujščine.
KOPRSKA OAZA SOŽITJA IN RAZPAD JUGOSLAVIJE
Bili ste zelo kritični do teženj italijanske sosede, ki je v obdobju še krhke slovenske državnosti iskala neko “revanšo”, če se lahko tako izrazim?
Šlo je za zelo resno grožnjo ali za pravcati poskus kninizacije Istre. Kar sem jaz predstavil v prvih treh svojih knjigah (Politični ciklon nad Istro, Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede in Sence nad oazo sožitja), je le vrh ledene gore. Prihodnje zgodovinske raziskave bodo verjetno razkrile še drugačne razsežnosti te neuspele avanture. Končno je bil ta problem posebej obravnavan tudi na zaprti seji italijanskega parlamenta in je kmalu po seji prišlo do zamenjave vrhov italijanskih obveščevalnih služb in vojske. Ni naključje npr. tudi to, da so sami Američani Prodiju, ki je bil tedaj krajši čas na oblasti, ob njegovem prvem obisku v Washingtonu zabičali, naj Italija takoj ugasne prižgano vrvico na zahodni meji. Tako se je zaskrbljenost ob teh dogajanjih prenesla tudi name in se je odražala tudi v mojih tekstih.
Kako so navedena dogajanja v Istri vplivala na odnose med manjšino in večinskim narodom ter na vaše osebne odnose z manjšino?
Slovenska politična pomlad, ko je v novem demokratičnem vzdušju oživela tudi prerojena italijanska skupnost, je bilo obdobje velike občutljivosti za manjšinsko problematiko in tudi za priseljence iz drugih republik ali prava oaza sožitja. V tem vzdušju je nastajala skoraj monumentalna manjšinska zakonodaja kot tudi njeno dokaj vzorno izvajanje v praksi, kar vse bistveno presega evropske standarde in njihove dosežke. Slovenija je namreč udejanjila manjšinske pravice, o katerih ni v mednarodnih listinah ne duha ne sluha, kot npr.: dvojna volilna pravica, zajamčeno zastopstvo v predstavniških organih na lokalni in državni ravni, pravica veta pri normativnem in praktičnem urejanju manjšinske zaščite, proglasitev manjšinskega jezika za uradnega na dvojezičnem območju, obvezno učenje tega jezika tudi v večinskih predšolskih, osnovnošolskih in srednješolskih ustanovah idr. S poskusi destabilizacije Istre ob razpadu Jugoslavije pa so nad to oazo sožitja legli temni oblaki. Začelo se je z zadržki vodstva Unije Italijanov (UI) do osamosvojitve Slovenije, ki so nas v našem državotvornem zanosu osupnili in prizadeli. Nadaljevalo npr. s šokantno izjavo takratnega predsednika UI prof. Antoneja Bormeja, da Italijani niso pripravljeni sprejeti veljavnih pogodb, ki so nastale v preteklosti, in da se želijo vrniti v Italijo. S tem je Borme prestopil rubikon in se podal, na srečo le z besedami, na pot kninizacije Istre. Sledila je podpora vodstva UI destabilizacijskim projektom v Istri (kupovanje duš, istrska avtonomija in čezmejna regija, diverzija dvojnega državljanstva idr.). Stvari so šle tako daleč, da je celo tedanji predsednik Italije Francesco Cossiga ob obisku v Slovenski Istri na začetku 90. let štel za potrebno opozoriti manjšinsko vodstvo, da se je manjšina spričo zgodovinskih okoliščin pač znašla v tuji državi in da mora biti do nje lojalna. Tako se je ob vseh teh dogodkih zbudil občutek ogroženosti tudi pri večinskem narodu. Ob prerivanjih s 60-milijonsko sosedo smo bili namreč tudi mi neke vrste manjšina in smo imeli vso pravico razvijati naše obrambne mehanizme.
Čeprav kot viden akter sožitja v času politične pomladi, sem moral tudi sam zbrati moč in dvigniti glas v zvezi s tem dogajanjem, kajti manjšinskost ne more biti alibi za karkoli. Zavedal sem se, da velja za nemoralno tolči po šibkem, vendar v tej kompleksni situaciji smo bili pogajalsko bolj na tleh mi, večinski narod, kot pa manjšina. Zavedal sem se tudi, da tedaj na Koprskem ni bilo hujše stigmatizacije, kot je bila nalepka, da si proti sožitju. Vendar sem to tveganje stigmatizacije zavestno sprejel nase, ker so mi čisti računi, čeprav trpki, ljubši od praznih, pa čeprav dopadljivih floskul o sožitju. Reakcija na vsa ta dogajanja pa je ostala v mejah razuma in razen nekaj prask nismo doživeli nobenih resnejših nacionalističnih izpadov, ki bi bili primerljivi s tistimi onstran meje in ki bi jih lahko šteli za skrb vzbujajoče. Obnavljajo se spet stiki med večinskim narodom in manjšino ter z njimi tudi prijateljstva in upati je, da se bodo demoni preteklosti vendarle dokončno umaknili v ozadje. Tudi po zaslugi sproščenega ozračja, ki preveva Evropo. Osebno pa sem vendarle moral to svojo pokončno držo plačati z dvema krajama Kocjančičeve nagrade (2004 in 2012), ki mi jih je žirija sicer priznala, a je bila njihova podelitev preprečena s pritlehnimi intrigami izolske lokalne politike, spodbujene od predstavnikov italijanske skupnosti (npr. Silvano Sau). Ob silovitih protestih javnosti, zlasti v letu 2004, kar sem podrobno predstavil v svoji knjigi Razpotja, izbire, spopadi. No, svet se zaradi teh dveh udarcev, ne prvih ne zadnjih, ki so padli po meni, ni ravno podrl, saj se svojemu delu ne predajam zaradi nagrad, ampak me pri tem žene drugačno gorivo.
Kako po vašem mnenju doživlja svojo “bit” preprost italijanski človek v Slovenski Istri?
Vsaka manjšina, zlasti etična, je neke vrste tragedija, saj procesov asimilacije ni mogoče ustaviti s še tako nadstandardno zakonodajo in njenim še kar doslednim izvajanjem. Vendar v našem obalnem okolju je italijanstvo dokaj prisotno v vsakdanjem življenju (na ulicah, prometnih znakih, v medijih, skupščinah itn.) in imam občutek, da se pripadniki manjšine počutijo dokaj sproščeno.
Hrvaška je lani postala članica EU. Kaj to pomeni za slovensko obmejno politiko?
Veliko. Carine so padle in sprostil se nam je hrvaški trg. Nekega dne bo meje zapustila tudi policija in z njo bodo izginile tudi moreče poletne prometne kolone ob njej. V sproščenosti evropskega bivanja izgubljajo obmejni spori ostrino. Jadransko morje bo nekoč postalo evropsko in podvrženo skupni evropski politiki. Same prijazne perspektive.
Kako je sedanja nestabilnost Slovenije vplivala na Slovensko Istro?
Skupaj z ostalo Slovenijo smo delili razočaranje in zaskrbljenost nad stranpotmi tranzicije ter nad sedanjo moralno, politično in gospodarsko krizo. Istrsko gospodarstvo je stagniralo, naša samozavest se je omajala. Zelo nas je prizadela tudi nedavna neodgovorna izjava pristojnega ministra, da drugega tira Koper-Divača ne bo še nekaj desetletij. Na to pa ne pristanemo.
PISANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA
V nekem intervjuju ste dejali, da je pisanje vaša spontana reakcija oz. odziv vaših samoobrambnih mehanizmov na dražljaje okolja. Ali bi lahko bralcem nakazali, koliko in kakšni so bili boji, ki so terjali premočrtnost vaše besede?
Zelo zahtevno vprašanje, ker me ti boji spremljajo od mladosti naprej in jih je za ducat knjig, kot je to razvidno iz mojega opusa. Vse življenje sem se namreč trudil, da ostanem zvest samemu sebi in da to tudi javno povem. Prve praske so se dogajale ob mojem razočaranju nad preteklim režimom. Sledila so zanosna leta slovenske politične pomladi in ustanavljanja slovenske države, kar vse najdemo predvsem v knjigah Moj dom ter Razpotja, izbire in spopadi. Veliko energij sem vložil tudi v spopade s prebujenim italijanskim iredentizmom, o čemer govorijo moje že navedene tri prve knjige. Na noge so me dvignila tudi stranpota naše tranzicije, čemur sem namenil zadnjo knjigo Vstani Slovenija, in še kaj.
Vaš družbeni angažma je vedno temeljil na pisani besedi. Kakšen odnos ste med dolgoletno publicistično dejavnostjo vzpostavili do pisanja?
To trditev moram nekoliko popraviti. Ustanavljal sem tudi odmevne civilnodružbene organizacije in stranke ter nekatere tudi vodil. Nisem pa sprejel mnogih vabljivih ponudb za razna kandidiranja na lokalni in državni ravni, ker mi tega zdravje ni dopuščalo. Pri prostovoljnem delu v civilni družbi in politiki si namreč lahko sam doziraš obseg dela, postavljaš roke ipd., česar si pa pri poklicnem angažiranju v politiki ne moreš privoščiti in te to lahko hudo melje. Kar zame ni bilo sprejemljivo, ker živim ob velikih zdravstvenih omejitvah. V teh okoliščinah je potem publicistično delo, ki si ga tudi lahko sam doziram, postalo moja osnovna skrb ali z drugo besedo način življenja.
Pripravljate morda še kako knjigo?
Je že v založbi in to je avtobiografsko delo z naslovom Stati v areni, ki sem ga ukradel Dragu Jančarju, ko je nekje dejal, “da mora človek stati v areni, ker nič tvegati, nič storiti, pomeni služiti”. Nekje sem tudi prebral, da največje zlo v družbi niso tisti, ki povzročajo zlo, ampak tista večina, ki to zlo mirno in brezbrižno opazuje.
IG
