Stare jedi v novih loncih (86)
Pletarstvo je veščina, ki jo je včasih obvladal marsikdo, danes pa postaja spretnost redkih posameznikov. Gre za eno najstarejših obrti, ki je spremljala človeštvo skozi tisočletja, še pred tkanjem blaga in obdelovanjem gline, znanstveniki namreč pravijo, da se je pletarstvo razvilo že pred 11.000 leti, vzporedno z razvojem poljedelstva. Pravzaprav lahko rečemo, da je človek vedno potreboval posode, v katere je postavljal naravne sadeže, ki jih je nabiral, od tod potreba po pletenju prožnih vej različnih vrst rastlin ter izdelovanje košar različnih velikosti. Prvi izdelki so bili zagotovo zelo preprosti, s časom pa je človek izpopolnil svoje veščine in začel izdelovati pletene posode tudi z zelo zapletenimi vzorci. Za ljudstva, ki so živela v tesni povezavi z zemljo, so bili pleteni izdelki prepotrebno orodje: potrebovali so košare za setev in spravljanje pridelkov, za prevoz lesa, sena, slame ali gnojila, košare za shranjevanje hrane, za ribolov, za lov na ptiče, krajše in odpadne vejice pa so uporabljali za vezanje trt.
Pletarstvo je umetnost, ki se je iz roda v rod prenašala po ustnem izročilu. Košare so izdelovali iz različih materialov. Najbolj primerne za pletenje pa so bile nekaj tednov sušene veje – če so bile presuhe, so jih naredili bolj prožne tako, da so jih za en dan namočili v vodi. Povsod so nekoč pletli enako, razlike so bile le v detajlih po pokrajinah in v surovinah, ki so bile na razpolago v okolju. V naši deželi je bilo v preteklosti veliko pletarskih šol. Pomembna šola je bila ob koncu 19. stoletja tudi v Foljanu, kjer so mlade obrtnike učili pletenja različnih naravnih materialov, predvsem vrbovih vejic. Njihove izdelke so nato prodajali na tržnicah po vsej deželi in v tujino – na vlakih so košare prevažali po vsej Evropi. Šola je obstajala do štiridesetih let prejšnjega stoletja.
Različne vrste vrb rastejo tudi na pasovih ob rekah, območjih peska in mivke, ki jih reka ob visoki vodi preplavlja in spreminja, iz semen, ki so prišla z bližnjih bregov ali jih je prinesla voda. Ponekod so vrbove veje poleti uporabljali tudi za lovljenje muh: vezali so jih v snope in pritrjevali na strop sobe. Ponoči so se muhe zatekle med veje, tako so hišni gospodarji naslednje jutro snop postavili v žakelj, ga dobro otresli in muhe ulovili. Žakelj so nato odstranili, zavezali, dečki pa so radi z njim udarjali ob stene ali na tla, dokler ni bilo več slišati brenčanja muh.
Na sotočju Soče in Vipave, na Špiku, kot mu pravimo v Sovodnjah, je bilo včasih zelo veliko grmov različnih vrst vrbe in akacije. Vrbe so imele v preteklosti zelo pomembno vlogo v življenju naših kmetov, prožne veje te rastline, “bake”, so uporabljali za pletenje košar, vezenje “fšin” in zelenjave. Sosed mi je povedal, da jih je poleti rezal s svojim “faučem”, tudi po več tisoč so jih nabrali – “kmet je imu zmirej fauč u varšti”. Najboljše so bile tiste črne vrbe, bile pa so tudi “pitane”, to pomeni, da so stare veje odstranili, da so lahko zrasle nove “bake”. Z osušenimi, debelejšimi vejami so izdelovali toporišča za kmečko orodje (vsak kmet je imel svoje toporišče), jeseni pa so v štalah iz “bak”, ki so jih prej namočili in obdelali, spretne moške roke pridno pletle košare različnih velikosti. Take košare so bile lahko uporabne tudi po dve leti, saj so jih ob potrebi popravljali. Nekateri so košare pletli tudi iz akacijevih korenin: ko je Soča narasla, je odnesla zemljo pod drevjem in svetle, čiste korenine so prišle na površje, tako so jih kmetje z lahkoto porezali. Vrbove “bake” so za vezenje zelenjave večkrat uporabili, močili so jih v vodi, da so ostale prožne. Veliko jih je raslo še posebno v Šeletu, na sotočju rek. Z “bakami” vrbe so vezali tudi glave solate endivije, ko so še rasle v zemlji, tako da so listi v notranjosti postali beli.
V Šeletu so sosedje pridelovali tudi česen, ki so ga prodajali na tržnici v Gorici. Nekoč se je zgodilo, da je Soča tako narasla, da je česen preplavila – “s koreninami se je česen tako branil, da ga voda ni odnesla. Vsakega posebej pa smo morali s šublo prekriti”. Soseda mi je povedala, da iz glavne čebulice “rusega” česna zraste visoko cvetno steblo – temu delu rastline pravijo pri nas “pes česnika”. Tako imenovano cvetno steblo pravzaprav ne nosi cvetov, ampak skupek drobnih čebulic. Ko se pri rastlini česna pojavi steblo, je najprej mehko in se upogne navzdol, kasneje se izravna in otrdi. Pri gojenju te rastline cvetna stebla v fazi, ko se začnejo upogibati navzdol, morajo kmetje porezati ali nalomiti, da ima rastlina potem dovolj moči, da postane čebulica česna večja. “Pse” pobirajo maja in na začetku junija, “če ni suše, lahko postanejo debeli kot šparglji”. “Psi česnika” so zelo uporabni v kulinariki, pri nas so jih ponavadi enostavno skuhali, obelili in servirali s kuhanim jajcem.
PSI ČESNIKA
Sestavine:
500 g stebelc, olje, kis, sol, poper.
Priprava:
“Pse česnika” operemo in zrežemo na koščke, nato jih dvajset minut kuhamo v slani vodi. Skuhane obelimo po okusu z oljem, kisom, soljo in poprom. Navadno jih serviramo s kuhanim jajcem – nekoč so rumenjake posebej zmečkali in jim dodali malo olja, soli in vode, v kateri so se kuhala stebelca, da je nastala omaka. Z omako so prelili “pse”, beljake pa so narezali in dodali na koncu.
