Stare jedi v novih loncih (82)

Godbe so obstajale že v antičnih časih in kmalu so postale sestavni del skupnosti. Še danes igrajo ob različnih priložnostih: ob porokah, pogrebih, sprevodih, ob praznovanjih, povezanih z letnimi navadami, ob občinskih in krajevnih praznikih, udeležujejo se tekmovanj, sprevodov in drugih dogodkov. Prisotne so v veselih in žalostnih trenutkih skupnosti in imajo velik pomen pri gojenju mladih. Godba je med ljudmi, skrbi za ohranjanje tradicije in temelji na prostovoljstvu. Njen nastop ni samo folklora, v vsakem primeru je v ozadju veliko potrpežljivega dela. Vsaka godba ima svojo tradicijo, svojo zgodovino in s tem svojo posebno identiteto, zato je vsak njen član ponosen pripadnik skupine in z veseljem obleče uniformo, ki določa njegovo pripadnost. Tradicija godbeništva je pri nas zelo stara in razširjena. Največ godb je nastalo konec 19. in v začetku 20. stoletja, hkrati z narodnim prebudništvom in organiziranim delovanjem delavskega razreda. Na Primorskem so godbe med dvema vojnama igrale slovenske melodije – njihova vloga je bila v tistem času izrazito buditeljska. Poseben dogodek slovenskim godbam pomenijo budnice, ki jih 1. maja zjutraj igrajo po vaseh in mestih. Njihov pravi razcvet se je začel po 2. svetovni vojni. Godbeniki so sicer ponekod nekaj let prenehali z igranjem budnic, vendar ta navada tudi v današnjem času ni zamrla, celo spremenila se je v tradicijo: ljudje na vaseh pričakujejo budnico in godbi pripravijo pogostitev.
Krstni nastop doberdobskega Pihalnega orkestra Kras je bil ravno na prvi maj, in sicer leta 1913, nato budnic niso igrali le med vojnama, ko je bilo delovanje orkestra prekinjeno. Letošnja prvomajska budnica v Doberdobu je bila zaradi koronavirusa v posebni obliki: nastop v živo je nadomestilo predvajanje koračnic preko zvočnikov, nameščenih na vozilu civilne zaščite. V 60. letih prejšnjega stoletja se je orkestru pridružil tudi moj tata Ladi, saj si je nono zelo želel, da bi se sin naučil igrati instrument in bi postal član godbe. Za dobro izvedbo skladb so pomembne redne godbene vaje, še prej pa primerno poznavanje glasbene teorije, tako je tata dobro leto in pol sledil lekcijam, ki so v tistih letih potekale v prostorih nad knjižnico in staro telovadnico v Doberdobu, vodil pa jih je član godbe, ki je imel dobro glasbeno izobrazbo. Tata se je učil zapisovanja not na notno črtovje in solfeggia, ob koncu šolskega leta pa je moral opraviti izpit. Šele po učenju teorije je prišel na vrsto instrument in izbral si je bariton – “bombardino”, predvsem zato, da bi ustregel očetovi želji. Več let se je učil, preden je lahko zaigral v godbi. Spominja se, da je bil njegov prvi nastop na izletu v mesto Verona, na katerem je v slavni Areni, z drugimi italijanskimi pihalnimi orkestri, na vsakoletnem druženju godb nastopil tudi doberdobski orkester Kras: “Tisti buot mi majhni nismo še niti znali dobro guodit. Nosili smo inštrument, ma bilo je ljipo”!
Tata Ladi se je res dobro naučil igrati na svoj bariton. Instrument mu je najprej posodila godba, kasneje pa mu ga je kupil oče v znani trgovini Orsi v Trstu. Doberdobski pihalni orkester se je odpravljal na nastope v različne kraje po Italiji in tudi v tujino in tata je bil vedno zraven, vsaj dokler ni prišel zanj čas za obvezno vojaško službo. Povedal mi je, da sta bila dobra glasbena vzgoja in igranje instrumenta zanj velika sreča, saj so ga med uvodnim spraševanjem v kasarni alpinov v Codroipu med drugim vprašali, kateri je njegov konjiček. Ko je odgovoril, da sodeluje v godbi in dobro igra bariton, so ga po preverjanju znanja takoj sprejeli v znano godbo “Fanfara Alpina Julia”. S Fanfaro je prepotoval vso Italijo in tudi druge evropske države – igral je na odprtjih, ob državnih praznikih, vojaških prireditvah in drugih pomembnih priložnostih, najlepše spomine pa ohranja na zbor alpinov, ki je potekal v Martinščini, zraven domačih Poljan, verjetno tudi zato, ker je bil on kontaktna oseba na kraju prireditve.
V repertoarju godb na pihala so bile v preteklosti večinoma koračnice, ki so ostale stalnica vse do danes, z glasbeno izobrazbo godbenikov se je razširil tudi njihov izbor in zvišala raven izvajanja skladb. Dirigenti sestavljajo spored za koncerte in tekmovanja iz zahtevnejših partitur pomembnih skladateljev, priredb ljudskih pesmi ter številnih drugih skladb. Lani so se za obeležitev svoje 60-letnice pri Pihalnem orkestru Kras odločili, da zamenjajo lokacijo celovečernega poletnega koncerta, in so predlagali Poljane. Domačini so radi priskočili na pomoč in skupaj so izbrali primerno lokacijo v središču vasi. Godbeniki so koncert popestrili s petjem, zato so povabili k sodelovanju kar nekaj gostov in v starem vaškem jedru, v objemu večstoletnega oreha in starih kraških kamnov, opremili prostor za orkester, solista in zbore, s katerimi so ustvarili čudovit koncert. Med večerom so iz prostora pod napetimi jadri, ki so nastopajoče branila pred radovednim pogledom zvezd in v katerih so se zrcalile barvne luči projektorjev, vrstile čudovite note glasov, trobil, pihal in tolkal, ob koncu pa so poljanske ženske ponudile zakusko. Po ulici so pripeljali star kmečki voz, na katerem so bile lepo razporejene najrazličnejše dobrote; gospe so spekle poljanske pašte, piškote, “kroštate” in bosančke, moja mama je po starem receptu pripravila svojo belo pito. Preživeli smo nepozaben večer.
BELA PITA
Sestavine:
Za testo potrebujemo: 550 g moke, 220 g sladkorja, 140 g masla, 2 jajci, 1 vrečko pecilnega praška, 150 ml mleka, na drobno zribano lupino dveh limon, 1 vrečko vanilje. Za kremo: 750 ml mleka, 6 žlic moke, 1 vrečko vanilje, 250 g margarine, 250 g mletega sladkorja, sok ene limone.
Priprava:
Vse sestavine zamesimo v krhko testo, ki ga razdelimo na tri enake dele in jih razvaljamo na pek papirju v velikosti pekača. Če imamo ventilirano pečico, lahko vse tri plasti pečemo istočasno – 15 minut na 165-170 stopinj Celzija (testo ne sme porjaveti). Kremo skuhamo iz mleka in moke in pri tem dobro mešamo, da se zgosti, nato jo z električnim mešalnikom mešamo še toliko časa, da bo gladka, in jo ohladimo. Zmehčano margarino in sladkor zmešamo, dodamo še limonin sok in vaniljo. Kremo počasi dodajamo stepeni margarini. S polovico kreme namažemo prvo plast testa, nato pokrijemo z drugo plastjo, ki jo namažemo z ostalo kremo. Pokrijemo s tretjo plastjo testa in nato torto obtežimo s pekačem enake velikosti – pustimo, da tako počiva par ur. Torto zrežemo na rezine poljubne velikosti in bogato potresemo z mletim sladkorjem.

Piše Katja Ferletič / BELA PITA

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (92)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (79)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme