Stare jedi v novih loncih (80)

Čebele so zelo pomembne za življenje ljudi, tako kot vsi ostali opraševalci, od katerih je odvisna kar tretjina pridelane hrane na svetu. Čebele imajo prav gotovo najpomembnejšo vlogo, ne nazadnje tudi zato, ker človeku dajejo med. Prve sledove, ki dokazujejo, kako je že pračlovek nabiral med, najdemo na nekaterih stenskih poslikavah iz obdobja neolitika v Španiji. Pred davnimi časi so v naravnih bivališčih živele samo divje čebele. Najpogosteje so si bivališče uredile v duplinah starih drevesnih debel, katere so najprej očistile, iznesle iz njih strohnele ostanke, potem pa v očiščenem prostoru gradile satje. Drevesne votline so bile prostorne in čebelna družina se je lahko širila, človek pa je prvič prišel v stik z njo približno tako, kot pridejo živali, ki se rade sladkajo: potrgal je gnezdo in pojedel vse, kar je v njem našel. Zelo verjetno se je čebelarstvo začelo, ko je pračlovek drevesno deblo z duplino in čebeljim panjem vred prenesel v bližino svojega doma in nato iz dupline pobral satje, polno medu, ki so ga čebele zgradile.
Počasi je postajal človek čebelji prijatelj in začelo se je prvo, preprosto čebelarjenje. V antiki, ko ljudje še niso poznali sladkorja oz. nobenega drugega sladila poleg medu in so uporabljali vosek v številne namene, je bilo čebelarjenje dejavnost velikega gospodarskega pomena. Kasneje, v srednjeveški Evropi, so se s čebelarstvom še naprej dosti ukvarjali – posebno pozornost so tej dejavnosti posvečali različni samostanski redovi, tudi zaradi potrebe po pridobivanju voska za sveče, ki so jih uporabljali v cerkvah.
V prvi polovici dvajsetega stoletja so ljudje vedno več pozornosti dajali proizvajanju, ovrednotenju in komercializiranju različnih vrst medu. Danes običajno še vedno gojijo čebele v panjih – čebelarstvo je pri nas panoga z dolgo tradicijo, ki se odraža tudi v ljudski umetnosti, saj na Slovenskem krasijo čelne strani panjev čudovite pisane poslikave, t. i. panjske končnice. Kmetje so navadno panje “povirbali” od svojih očetov – prehajali so iz roda v rod tako kot tudi znanje in ljubezen za čebelarstvo. Delo je bilo zahtevno, a med je predstavljal vir zaslužka, saj nekaj so ga obdržali za domačo porabo, drugega pa so prodali. Tudi mamin stric Ivan, ki je bil po poklicu kovač, je bil čebelar. Doma je bil iz Zadloga pri Črnem Vrhu, poročil pa se je na Ustje. V njegovem rojstnem kraju je bilo dosti velikih kmetij in prav na vseh, tudi na najmanjših, so doma imeli panje in pridelovali med. Dela se je stric Ivan naučil od svojega očeta in še od nonota pred njim, zato se je odločil in tudi na Ustju zgradil svoj panj. Svojih čebel ni vodil na pašo, saj je bil ob hiši gozdiček akacij in veliko sadnega drevja. Mama se spominja, da je bil pisanih barv, vsaj tri metre dolg in skoraj dva metra visok, na hrbtni steni pa je imel vratca, skozi katera je stric stopil noter po satje – po skrbi za panj je bil čas za nabiranje medu pravi užitek. To delo je stric opravljal v urah, ko v panju ni bilo dosti čebel, in včasih je pustil otrokom, da so z njim stopili v prostor in opazovali. Satje je bilo z voskom pritrjeno na okvir. S pomočjo ostrega noža je odstranil vosek in odlepil satje, iz katerega je tekoči med zlil v posodo in precedil. Svoj med je stric prodajal, tako kot vosek za sveče; če pa se je med nabiranjem kakšen košček satja zlomil, ga je ponudil otrokom, ki so ga radi žvečili in iz njega posrkali tudi najmanjšo kapljico medu.
V preteklosti so v prehrani uporabljali med kot sladilo, kot obelo in kot konzervans tako na skromnih mizah kot na mizah bogatih ljudi, kjer so ga včasih postregli kar v njegovem satju. Med so uporabljali pri pripravi ribjih jedi in kuhanju stročnic, marmelad, sirupov in sladkega kruha. Kot konzervans je bil uporabljen s sadjem, kot so jabolka, kutine in hruške, v mleku pa so ga pili otroci bogatejših, iz najvišjih družbenih razredov. Uporaba medu se je kmalu razširila tudi na druga področja. V kozmetiki, pri izdelovanju aromatičnih olj, parfumov in mask za suho kožo – žlico medu so zmešali z enim rumenjakom in žlico olivnega olja, namaz pa pustili na obrazu vsaj deset minut. Med so seveda uporabljali tudi kot zdravilo, antiseptik, namaz za zdravljenje odprtih ran, opeklin in kot pomoč pri prebavnih motnjah. Naše none so poznale marsikatero zdravilno učinkovitost medu – “med ti da moč”! so vedno ponavljale. V vaze z medom so postavljale tudi smrekove vršičke. Čaj z medom je čudovito pomagal v primeru prehlada, tako kot tudi mleko, v katerem se je kuhal žajbelj in so mu dodali žlico medu. Z medom so pripravljali testo za kolače, torte, medenjake, najrazličnejše vrste piškotov. Pri nas doma so ponavadi pekli podolgovate piškote z medom, orehi in rozinami.

MEDENI PIŠKOTI
Sestavine:
400 g moke, 2 jajci, 3 žlice medu, polovica vrečke pecilnega praška, 100 g masla, 150 g zmletega sladkorja, 70 g rozin, 70 g zmletih mandljev (ali orehov), četrtina žličke cimeta, sol.
Priprava:
V moko najprej presejemo pecilni prašek, nato dodamo maslo, zrezano na majhne koščke, in ga z rokami dobro zdrobimo. Dodamo še sladkor, ščepec soli, mandlje, cimet, rozine, med in jajci ter umesimo testo. Oblikujemo ga v tri, štiri debelejše štručke ter jih položimo v pekač, na katerem naj bodo med seboj razdaljene. Pečemo pri 180 stopinjah Celzija za 15-20 minut, nato jih še tople narežemo na rezine in spet damo v toplo pečico, da porumenijo in se posušijo. Bog žegnaj!

Piše Katja Ferletič / MEDENI PIŠKOTI

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (77)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (96)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (71)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme