Stare jedi v novih loncih (77)

Prva naftna kriza, ki je zadela svetovno gospodarstvo, je bila leta 1973, v času arabsko-izraelske vojne. Arabske države so prvič v zgodovini uporabile nafto kot orožje proti Izraelu in z embargom na dobavo nafte resno ogrožale ZDA in zahod. Da bi se italijanska vlada učinkovito soočila s posledicami velike energetske krize, je, tako kot druge evropske vlade, sprejela pomembne in stroge varčevalne ukrepe z namenom zmanjšanja porabe energije. Ti ukrepi so v zelo kratkem času spremenili navade državljanov in ozavestili javno mnenje o dejstvu, da se je dolgo obdobje rasti približalo koncu. Ljudje so se zavedeli, da je minil čas pomembnih razvojnih procesov in vsesplošne gospodarske rasti, ki se je skoraj neprekinjeno nadaljevala že od konca druge svetovne vojne – končala se je t. i. “zlata doba” in, prvič po veliki krizi iz leta 1929, je nastopilo obdobje recesije. Prvič so se pojavili tudi pomisleki glede modela o trajnostnem razvoju, zato je država pozvala ljudi k varčevanju z energijo za omejitev gospodarske krize, a tudi v ekološkem smislu – začela se je razvijati neka nova občutljivost za varovanje okolja in iskanje alternativnih virov energije. Vlada je določila ukrepe, kot sta prekinitev avtomobilskega prometa in sistem vožnje z izmenično registrsko tablico, ki sta še danes aktualna v nekaterih zgodovinskih mestnih središčih. Zanimivost svetovne krize zgodnjih sedemdesetih let je bila njena globalna razsežnost: dogodki, ki so nastali na tisoče kilometrov daleč od nas, so neposredno in v zelo kratkem času vplivali na naše vsakdanje življenje – svet je postal velik skupen ekonomski in socialni prostor.
Omejevalni ukrepi iz časa “austerity” so stopili v veljavo 2. decembra 1973 in so trajali do 10. marca 1974, ko je bil uveden promet z nadomestnimi tablicami. Omejitve so se končale v nedeljo, 2. junija 1974. Do tedaj so morale trgovske dejavnosti in javne pisarne delovati s skrajšanim delovnim urnikom, bari, restavracije in drugi javni lokali so morali zapreti ob 24. uri, prav tako tudi kinodvorane, gledališča in zabavišča, celo televizijski programi so se končali pred 23. uro. Občinske uprave so javno razsvetljavo znižale za 40 odstotkov, medtem ko so trgovci morali popolnoma izklopiti osvetljene reklamne table in napise nad izložbami svojih trgovin. Nenaden padec razpoložljivosti surovin in energetskih virov je v Italiji neposredno vplival na prevozni sektor in avtomobilsko industrijo, enega od največjih simbolov državnega razvoja.
Moj tast se spominja, kako je bilo življenje pred krizo: po goriških ulicah, Štandrežu in drugih bližnjih vaseh je krožilo veliko avtomobilov znamk Alfaromeo in Lancia. Ljudje so z avtomobili hodili v službo in zvečer v bare, gostilne in kinodvorane, po bencin pa “čez mejo” – takratni avtomobili so porabljali dvakrat več bencina kot današnji. Z nastopom prepovedi uporabe osebnih prevoznih sredstev se pa ljudje niso zaprli v svoje domove, nasprotno, vrnili so se k navadam iz starih časov, ko je življenje potekalo na cestah, v družbi prijateljev in sosedov. V službo so se peljali s kolesi ali z javnimi prevoznimi sredstvi, ob nedeljah pa so se odpravili od doma peš ali s kolesi. Dolge, hrupne vrste kolesarjev, mladih, starejših občanov in družin z otroki, ki so sedeli na “štangi” očetovega kolesa, so preplavile ceste. Ljudje so šli na piknik ali v kako gostilno ali osmico, kjer so si privoščili kozarec vina in pladenj pršuta. V tistih časih je bilo takih lokalov veliko – gostje so igrali na karte, balinanje in marsikdo je pregloboko pogledal v kozarec, tako da se je zvečer vrnil domov peš. Priložnosti za druženje in veselo praznovanje ni primanjkovalo. Znanci in prijatelji so se spet srečevali in združevali v velikih skupinah, ki so se peš premikale od ene osmice do druge – “Bil je neke vrste laičen križev pot! ”, mi je z nasmejanim obrazom povedal tast. Spomnil se je tudi, kako so ljudje v tistem času znova povlekli na dan stare vozičke in vozove na konjsko vprego (marsikateri kmet je tedaj v štali še imel konje). Na njih so sedeli na balah slame, prepevali in se zabavali ob glasbi kitar in harmonik. Ceste so ob nedeljah postale plesišča in “veliko lepih deklet se je peš odpravilo v mesto…”. Moj tast, ki je bil zelo iznajdljiv, fin mehanik, izumitelj nenavadnih predmetov, orodja in prevoznih sredstev, mi je povedal, kako je s prijatelji ustvaril dolg “tandem” z dvema kolesoma, a za štiri kolesarje. Dva vikenda se je s prijatelji srečno vozil po štandreških in goriških ulicah, zabavali so se, se veselili začudenih pogledov drugih ljudi in zavirali s podplati čevljev, cestni ovinki pa so za originalno prevozno sredstvo predstavljali nepremostljivo oviro. Prav ovinek v Štandrežu je bil usoden za “štirimestno kolo”: “V trenutku so se napere koles zlomile in vsi štirje smo se znašli na tleh v čudnem, zavozlanem kupu železja, rok in nog”.
Naslednji konec tedna se je moj tast odločil za umirjen, tradicionalen izlet – z zaročenko in parom prijateljev se je odpeljal z navadnimi kolesi, vsak se je vozil na svojem. Štartna točka je bila v Sovodnjah, cilj pa v Ločniku – nič preveč navdušujočega, a vseeno je bilo zabavno. Po poti sta fanta pripovedovala šale in dovtipe, dekleti pa sta včasih upočasnili poganjanje kolesa, tako da sta lahko ostali sami in si povedali kakšno skrivnost. Ko so se približali cilju, prijateljičinemu domu, se se odločili, da bodo tekmovali: kdor bo zadnji prišel do konca, bo skuhal kosilo. K sreči sta fanta prva prišla na cilj, tako da je kuhalo dekle. V shrambi ni imela dosti izbire, tako si je zamislila preprosto, a zelo okusno “austerity pašto” s konzervirano tuno, olivami in paradižnikovo mezgo – ta jed je še danes večkrat na naši mizi.
TESTENINE S TUNINO OMAKO
Sestavine:
Testenine, 2 majhni ali ena velika konzerva tune, olivno olje, sol, 1 strok česna, peteršilj, 10-12 kaper, malo paradižnikove mezge, malo mleka.
Priprava:
Medtem ko se v slani vodi kuhajo testenine, damo v ponev malo olivnega olja, strok česna, tunino (odvečno olje iz konzerve zlijemo), sesekljane kapre, paradižnikovo mezgo in sesekljan peteršilj ter sol po potrebi. Pustimo, da omaka nekajkrat zavre, nato ji dodamo še malo mleka. Dobro premešamo in z omako obelimo testenine.

Piše Katja Ferletič / TESTENINE S TUNINO OMAKO

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (75)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (93)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (95)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (70)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme