Stare jedi v novih loncih (66)

December je mesec družine, pojedin, želja, bučnih praznovanj in velikega, nestrpnega, z ognjemeti obarvanega pričakovanja novega leta – kot da bi se, brez nikakršnega dvoma, 1. januarja svet in naše življenje spremenila, izboljšala. To je čas, ko se človek spominja svoje minljivosti in nekaj misli namenja obračunu s samim seboj, poglobitvi in zahvali za prejeto dobro v minulem letu.
Že od nekdaj je bil večer 31. decembra, silvestrovo, namenjen različnim navadam, vraževerju, novim izzivom, predvsem pa bogatim, z dobrotami obloženim mizam – nihče noče lačen stopiti v novo leto! Novoletni čas je bogat s spomini in ljudskim izročilom, starimi šegami in navadami, ki izvirajo iz različnih posvetnih obredov. V tem času naj bi se vračali duhovi prednikov in naj bi bilo mogoče napovedati usodo, tako so se marsikje na silvestrovo zabavali z vedeževanjem, ki naj bi razkrivalo prihodnost. Za katoličane pa je bil 31. december tudi drugi sveti večer, v katerem so, tako kot na Božič in kasneje na praznovanje Svetih treh kraljev, blagoslovili, pokropili in pokadili domove in štale z globoko željo po Božji naklonjenosti in sreči. Po vaseh so 6. januarja hodili koledniki, fantje, ki so ob petju pesmi za srečo obiskovali domove – ponekod, kot npr. v Števerjanu in na Vrhu Sv. Mihaela, tradicijo ohranjajo že vrsto let. Koledniki, Sveti trije kralji, obiskujejo družine in pojejo koledniško pesem, starodavno kolednico. Njihov obisk zaznamuje tudi napis na vratih, na katera s kredo označijo letnico in prve črke imen Svetih treh kraljev – G, M, B, v zameno za voščila in zapeto pesem pa jih gospodarji obdarijo z denarjem, jajci, klobasami in drugimi domačimi dobrotami.
Nekoč so ljudje trdno verjeli, da to, kar so počeli in jedli zadnji večer v starem letu in prvi dan novega leta, bo vplivalo na srečo, bogastvo in zdravje v novem letu. Tradicija t. i. “jedi, ki prinašajo srečo”, se je ohranila tudi v današnjem času in tako prebivalci skoraj vsake države na svetu poznajo vsaj eno jed, ki si jo privoščijo na silvestrovo in prvi dan novega leta. V Italiji sta leča in fižol še danes zelo priljubljeni “silvestrski” jedi, saj po obliki spominjata na zlatnike, kovance in sta simbol bogastva, zraven pa naj bo vedno debela svinjska klobasa – “cotechino”. Tudi zelje in podobna listnata zelenjava simbolizirata bogastvo (kuhani zeleni listi naj bi spominjali na zložen denar), tako je v nekaterih balkanskih državah zadnji dan leta na mizi obvezno prisotna sarma ali kislo zelje in pečena svinjina, ki prinaša napredek, saj prašiči med iskanjem hrane rijejo naprej. Obratno velja za perutnino, ki ne najde prostora na silvestrski mizi, saj kokoši hrano iščejo tako, da po zemlji praskajo nazaj in tako simbolizirajo nazadovanje. Tudi kolači in različno pecivo okrogle oblike so simbol sreče in bogastva. Znanka se spominja, da ko je bila stara približno 14-15 let, se je s prijatelji dogovarjala, da bi organizirali silvestrsko praznovanje skupaj, “ku ta veliki”, v kleti prijateljičinega očeta. Vsi najstniki so bili neizmerno veseli in navdušeni, ko pa je deklica doma vprašala za dovoljenje, je dobila glasen in jasen odgovor: “Preveč mlada si, to se ne spodobi”! . Tudi njeni sestrični so starši prepovedali se udeležiti praznovanja, tako sta se žalostno odpravili k prijateljici na dom, da bi sporočili grenko odločitev. Ko je prijateljičin oče izvedel, da nista dobili dovoljenja, je osebno stopil do njunih staršev in jih prepričal, obvezal se je, da bo mlade nadzoroval, dekleti pa prišel iskat na dom in ju po polnoči tudi pripeljal nazaj. Starši so končno ugodili prošnjam hčerkic, ti pa sta od veselja bili popolnoma iz sebe. Na silvestrovo so si mladi v kleti skuhali špagete s paradižnikovo omako, vsakdo pa je prinesel še kaj od doma. Celo “paštekreme” in gramofon so imeli; čeprav ni bilo veliko plošč na razpolago in se je vsaka vrtela približno le tri minute, nato pa so jo morali zamenjati, so se vsi zelo zabavali in v srcu še vedno ohranjajo v lepem spominu svoj prvi ples.
Naši ljudje so novo leto ponavadi pričakovali doma ali pri sosedih. Zelo srečni so bili, če je bil na praznovanju prisoten kdo, ki je znal igrati na harmoniko, tako so ob dobrih jedeh, ob mesu, sladkarijah, vicih in petju zaplesali prav vsi, stari in mladi. Vsakdo je kaj skuhal, miza je bila odeta v bel prt “za fešte”, okrašena z bršljanom in smrekovimi vejicami, pa še kakšna “rusa štelca” jo je bogatila. Na zid so obesili velik napis “Živio novo leto”! , ki so ga pripravili otroci. Pili so kuhano vino in punč, na mizo pa so položili ikebano z “rusim jedrikom”, ki je bil pomembna jed tudi v menuju silvestrske večerje – “rus jedrik z jajci kuhenimi”, tako kot seveda “žouc”, ki ga je vsaka gospodinja po svojem receptu pripravljala v prazničnem času, od Božiča do praznika Svetih treh kraljev. Na novo leto zjutraj se ni smelo lenariti, saj, “če spiš za novo leto, boš celo leto spal”! , tako so otroci hodili po domovih, k sosedom in prijateljem, kot koledniki na praznik Svetih treh kraljev. Peli so božične pesmi in povsod kaj dobili – kak denarček, oreh, bombonček ali mandarino, doma pa jih je seveda čakal “žouc”.
“ŽOUC”
Sestavine:
1 kg govejega mesa “v škinki” (krača), 500 g govejega repa, 3 dobro oprani svinjski parklji, 3 telečji parklji, telečje koleno, prašičji uhlji ali rep, 5 kosov svinjske kože, sol, poper, majhna čebula, majhno korenje, steblo zelene. Ponavadi so gospodinje sestavine za “žouc” izbirale “na oko”, ni bilo točno določenih količin in pravil pri izbiri mesa, uporabile so pač, kar so imele na razpolago.
Priprava:
V velik lonec damo meso in ostale sestavine ter zalijemo z vodo, ki mora vsaj za 10 centimetrov prekriti meso. Lonec pokrijemo in kuhamo na velikem ognju, dokler ne zavre. Odstranimo peno, ki je nastala na površju med vrenjem, nato spet pokrijemo in kuhamo na nizkem ognju (peno moramo odstraniti, ko se spet ustvari). Kuhamo približno 5-6 ur zelo počasi, da juha ne postane motna. Manjšo količino zlijemo na krožnik in ga damo na prosto, tako preverimo, ali se tekočina strdi – v primeru, da se to ne zgodi, moramo juho še nekaj časa kuhati. Ko je kuhana, jo precedimo in poberemo vrhnjo maščobo. Medtem meso odstranimo od kosti in zrežemo na koščke. Na krožnik damo meso, nato nalijemo še toplo, tekočo juho, dodamo poper in okrasimo z lovorjevimi listki. Krožnike damo na hladno, da se juha strdi. Bog žegnaj!

Piše Katja Ferletič / “ŽOUC”

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (71)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (68)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (77)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (82)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme