Stare jedi v novih loncih (62)

Tudi na Goriškem so bila petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja čas izjemnih novosti, večjih in manjših revolucij, tehnološkega in družbenega napredka. Na vaseh so kmetje začeli zapuščati polja in se zaposlovati v tovarnah v bližini mesta. Mladi in družine so se končno premikali z osebnimi avtomobili. V mestu so se po delovnem urniku zadrževali v javnih prostorih, v barih, kjer so se pojavljali prvi televizijski aparati, in zvečer so tudi radi plesali in se zabavali.
V Gorici sta bili dobro obiskani plesišči “Pri zlatem pajku” na Korzu, kjer so se srečevali tudi Slovenci, in tisto na Goriškem gradu, najbolj znan prostor za druženje pa je bil v bližini Travnika, na križišču med ulicama Oberdan in Roma, v pritličju palače Esso – to je bila v šestdesetih letih najbolj priljubljena goriška plesna dvorana, “Tavernetta Ferigo”. Lokal, katerega lastnik je bil športnik Elio Ferigo, je bil znan, ker so njegovi obiskovalci po ozkih stopnicah zahajali v podzemni prostor brez varnostnih izhodov, kjer sta ob svetlobi barvanih žarnic na glas igrala dva gramofona; to je bila prva goriška “diskoteka” za dvajset, največ trideset obiskovalcev. V zunanjosti je bil nad izložbo osvetljen zapis “snack bar”, novost, ki so jo že takoj po drugi svetovni vojni v mesto prinesli ameriški vojaki, tako kot tudi novo glasbo, ameriški jazz in rock&roll. Zaradi nevarnosti prostora so “diskoteko” kmalu zaprli, Ferigo je prostor prodal in nov gospodar, Slovenec Roman Cotič, ga je leta 1977 preimenoval v Roman Bar, mladi v mestu pa so se vseeno še družili in radi plesali. Zelo priljubljeni so bili plesi ob pustu ali za silvestrovo, na Tržaški ulici je bil prostor, kjer je bilo plesišče ob dvorani za bowling, v mestu pa je bilo tudi veliko kinodvoran – Vittoria na Travniku, Modernissimo na Verdijevem korzu, Corso na Korzu Italija, Centrale na Trgu Battisti. Filme so v tistih letih predvajali tudi v župnijskih dvoranah.
Tudi mladi iz bližnjih vasi so zahajali v mestne plesne dvorane in kinodvorane, še vedno pa so v poletnih mesecih hodili tudi na vaške “šagre”, kjer so plesali na lesenem plesišču – “brijarju”, ki je bilo zagrejeno z leseno ograjo, in za ples je bilo treba kupiti vstopnico. Dekleta so sedela na lesenih klopeh, navadno ob svojih mamah, in čakala na uradno povabilo. Mladi vaški fantje so morali najprej vprašati mamo za dovoljenje, šele nato so lahko kupili vstopnico za ples in dekle povabili.
Za vse družine in otroke iz mesta ali vasi je najlepša zabava prišla na vrsto na začetku decembra, ko so se mestne ulice, tako kot se dogaja še danes, odele v pisane barve stojnic in vrtiljakov – kramarji in upravitelji vrtiljakov so v mesto navalili za Andrejev sejem. Nekoč so dečki in mladi fantje več časa “šparali” denarčke, da so se lahko usedli na najbolj priljubljeno atrakcijo, ki je bila v šestdesetih letih “Sputnik” na Travniku. Bilo je letalu in raketi podobno leteče sredstvo, ki se je z vlečenjem posebne ročice lahko dvignilo zelo visoko in se hitro vrtelo. Zanimiv je bil tudi vrtiljak z letečimi krožniki, iz katerih si lahko visoko v zraku “streljal” svetlobni žarek na sovražnike in tako povzročil, da so se ti znižali – še en krog je zmagal leteči krožnik, ki je zadnji ostal v zraku. Obiskana in zelo nevarna je bila proga za dirkalne avtomobilčke, zanimivi so bili pisani konjički na vrtiljaku, kjer so bile najmlajšim otročičkom namenjene kočije. Možje so izkazovali svojo moč na stojnici s posebno igro z žeblji: z enim udarcem kladiva je moral tekmovalec zabiti žebelj v desko. Lastniku stojnice je to seveda vedno uspelo, za stranke pa je bilo skoraj nemogoče – verjetno je bila deska pretrda, les je imel trde “cvrše”, ali pa je lastnik uporabljal kak skrivnosten trik – v primeru zmage si je tekmovalec zaslužil steklenico penine. Na Trgu Battisti so moške zanimali še posebno motoristi, ki so na svojih izredno hrupnih motornih kolesih dirkali v krožni, velikemu sodu podobni železni progi. Plišaste igračke so ljudje zmagali na stojnici, kjer so tekmovali v streljanju v tarče: v ta kraj je zahajalo veliko mladih parov, saj ob natančnem strelu na gumb v sredini tarče se je sprožil fotografski aparat, ta pa je ovekovečil na fotografski papir spretnega strelca, ki je tako očaral svojo ljubljeno. Odraslim so bile namenjene stojnice, na katerih so organizirali pokušnjo vin. Srečelov s posameznimi listki, zavitimi v male testenine “paternoster”, in metanje žogice v posode z rdečimi ribicami pa sta bili atrakciji, namenjeni vsem, mlajšim in starejšim obiskovalcem sejma. Najmanj navdušene so bile nedvomno ribice, ki so morale v plastični vrečki neudobno potovati od sejma na dom srečneža, ki je njihovo posodo zadel z žogico. Prav dobro se ni godilo niti mali opici, ki je dolga leta spremljala lutkarja v njegovih predstavah pred tržnico na Verdijevem korzu. Izjemno žalostno je končal tudi osliček starega možakarja, ki je prenašal košare, polne vrečk posušenega in dišečega cvetja za v predale: otroci so si ga ogledovali pred osrednjim poštnim uradom. Veselili so se in ga božali, neko leto pa so začudeno opazili, da je bil osliček drugačen – postal je polnjena, balzamirana žival. Po mestnih ulicah je dišalo kot danes: po sladkarijah, pečenem kostanju, “mandolatu” in “frittellah”, le redkokdaj pa so si jih otroci lahko privoščili, največkrat so se morali zadovoljiti z bombončki “cdjelami”, ki jim jih je doma pripravila mama.
“CDJELE”
Sestavine:
200 g sladkorja, 30 ml vode, nekaj kapljic limoninega soka.
Priprava:
V ponev damo sladkor, vodo in limono. Z leseno žlico mešamo na nizkem ognju, dokler se sladkor ne raztopi in pridobi lepo zlato barvo, nato ga zlijemo na malo naoljen papir za peko ali na marmornato ploščo in previdno zgladimo. Ko se malo ohladi, na površino z nožem narišemo kvadratke, nato počakamo, da postane popolnoma trd in ga polomimo po zarezih.