Stare jedi v novih loncih (50)

V Ščednem v Števerjanu stanuje prijazna gospa, mama in nona, Rozana Komjanc, ki me je povabila na svoj dom, čudovito hišo, utopljeno v briško zelenje. Vabilo sem nemudoma sprejela, saj mi je gospa obljubila, da mi bo posredovala recept odlične sirkove mineštre, ki se ga je naučila od svoje mame. Rozana mi ni dala samo recepta, celo mineštro sem odnesla s seboj!
Gospa se je rodila v kmečki družini na Valerišču. Doma so sadili koruzo, pšenico, breskve, imeli so kokoši, krave, v gozdu ob domačiji tudi kostanje in jurčke. Tudi vinograde so imeli – nekaj vina so pridelovali za domačo uporabo, vinarjem na Plešivo pa so prodajali mošt. Koruzo in pšenico so vozili v mlin v “Kujaduc na Prevalo”, zrna so prodajali tudi peku v Ločnik – “en žakelj moke so dali nam za zimo, razliko so nam izplačali in tako smo imeli muku za puljentu”. Iz svežega, “mlečnega sirka” so delali mineštro, pšenična moka pa je bila za kruh. Mlečno koruzo so pobirali lahko že julija in jedli, dokler ni postala pretrda: “enkrat se je jedlo sproti”, saj so gospodinje mineštre pripravljale s sezonsko zelenjavo, ki je rasla na domačih vrtovih in njivah. Zalivali niso, saj vode na domačiji ni bilo, za pranje in kuhanje so hodili po vodo k majhnemu izviru – po dva vrča so nosili, pritrjena na ramo. Pri delu na poljih so se posluževali vozov na volovsko vprego, prvi traktor so na kmetiji družine gospe Rozane kupili na polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pri večjih kmečkih opravilih so priskočili na pomoč sosedje: koruzo so luščili zvečer med pripovedovanjem zgodb in petjem – “bila je veseljica”, nekaj so je vezali v kite, drugo pa so sušili na mrežah, pritrjenih na lesene drogove in prekritih s strehico, s storžev so drobno zrnje odstranjevali, “mrveli”, s pomočjo naprave, ki so jo poganjali ročno.
Gospa Rozana se je poročila v Ščedno, kjer se je mož ukvarjal s kmetijstvom, sama pa je dobila službo v trgovini v Raštelu, kjer je delala do upokojitve. Med pogovorom o sirkovi mineštri se je Rozani porodil marsikateri spomin na svojo mamo Slavico, ki je bila iznajdljiva in pridna; kljub revščini in težkemu življenju je znala svoje otroke presenetiti in jih razveseliti. Njej, sestrama in bratu je ob mineštri rada ponudila dober štrudelj, saj “japk pr nas ni manjkalo in zmirej smo dobili presenečenje iz niča”. Bila je odlična šivilja, tako da je otrokom iz starega blaga šivala srajčke in oblekice: delala je ponoči in otroke zjutraj razveselila z darilom, kasneje je celo vnukoma, sinovoma gospe Rozane, iz starega, modrega krila sešila srajčki. Na “placu” v Gorici je prodajala nekaj domačega pridelka – “samo malenkost, za se preživljat”. Tudi hčerki sta ji že kot mladi deklici pomagali, tako da sta hodili k sosednjim kmetom nabirat breskve; življenje doma pa je postalo lažje še posebno po letu 1970, ko sta našli službo in tako pomagali staršem, tedaj so lahko kupili nov štedilnik in televizijo.
Gospa mi je med pogovorom o pridelovanju koruze povedala, da so nekoč kmetje s koruznim ličjem polnili blazine, pri tem pa ji je na misel prišel zelo prisrčen in dragocen spomin: ob njeni poroki ji je stric podaril otroško posteljico z blazino; ko pa je Rozana izvedela, da pričakuje dvojčka, je mama Slavica nekje našla staro posteljico, jo popravila, tako da je bila čim bolj podobna drugi, in sešila blazino, ki jo je napolnila s travo – vsak sinček je tako imel svojo posteljo!
Gospa Rozana za svoja sinova in ostale domače danes rada skuha sirkovo mineštro še posebno ob trgatvi, a vsi doma jo radi jedo kadarkoli. Zaupala mi je, da jih z mineštro vedno razveseli, tako da jo poljubljajo in objemajo, sama pa se ob kuhanju spomni na svojo ljubljeno mamo.
SIRKOVA MINEŠTRA
Sestavine (za 5 litrov mineštre):
400 g mlečne koruze v zrnju, 2 kg krompirja, 3 korenčki, 2 rdeča paradižnika, 300 g svežega fižola, šopek peteršilja, steblo zelene z malo lističi, 1 čebula, kos pršuta, ščepec soli, 2 čajni žlički začimb, 2,5 litra vode.
Priprava:
V lonec na pritisk (ekonomski lonec) damo oprano zrnje koruze, olupljen in na koščke zrezan krompir, korenje, olupljena in zrezana paradižnika, fižol, “ljip punj” peteršilja, sesekljano steblo zelene, na drobno zrezano čebulo, pršut (nekoč so uporabljali prašičjo kost, ki je dala mineštri okus) in zalijemo z vodo. V preteklosti so morale gospodinje mineštro na “špargertu” kuhati dobrih pet ur, danes je v loncu na pritisk dovolj 25 minut. Po želji in okusu lahko pustimo zelenjavo v kosih ali pa jo malo stlačimo, da se mineštra zgosti. Sirkovo mineštro so nekoč ponoči shranjevali ob odprtem oknu, da je bila na hladnem, in jo jedli tudi tri dni zaporedoma, servirali pa so jo mlačno. Bog žegnaj!