Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (49)

Stare jedi v novih loncih (49)

Piše Katja Ferletič / “PEVARINS”

Na Goriškem so verniki vedno predano častili Mater Božjo. Radi so romali v njej posvečena svetišča, na Barbano, Sveto Goro, Svete Višarje, Staro Goro nad Čedadom, na Kostanjevico, Mirenski Grad in Preval, k Sveti Mariji Kraljici narodov, še posebno ob velikih marijanskih praznikih. V te kraje so se zatekali z molitvijo, priprošnjami, Materi Božji podarjali ex voto, predmete, zlato, dragocene prtičke v zahvalo za prejeto milost. V preteklosti so se na romanje odpravljali v skupinah, z vozovi na konjsko ali volovsko vprego, na katerih so bile hrana, pijača, odeje in vse, kar je bilo nujno potrebno za preživetje nekaj dni zdoma. Med potjo so navadno molili in peli Mariji posvečene pesmi. V primeru, da so na sveti kraj prispeli pod noč, so romarji prespali na cerkvenih klopeh ali največkrat pod sinjim nebom, saj so romanja navadno potekala med toplejšimi meseci v letu.
Ime Preval izhaja iz slovenske besede “prehod” – prehod v geografskem, zgodovinskem in jezikovnem smislu, saj je bil ta prostor, kjer stoji cerkvica, od nekdaj stičišče različnih narodov, ki živijo na tem ozemlju. Zgodovinski viri pričajo, da je na tem mestu stalo svetišče že v zgodnjem srednjem veku. V stoletjih je bilo večkrat zapuščeno in nato obnovljeno, še posebno po drugi svetovni vojni; ponovni prerod je doživelo predvsem po obisku papeža Janeza Pavla II. v Gorici, leta 1992. Tedaj se je sveti oče v prostorih goriške nadškofije poklonil prevalskemu kipu Marije in Jezusa, blagoslovil temeljni kamen in svetišču dal naziv Svete Marije Kraljice narodov. Leta 1995 je papež v Vatikanu, na Trgu svetega Petra, osebno blagoslovil zlati kroni za Marijin kip, ki sta nastali iz zlata, ki so ga verniki darovali Materi Božji.
V ta kraj so se naši predniki množično odpravljali še posebno ob 15. avgustu, prazniku Marijinega vnebovzetja. Ljudje so prihajali iz bližnjih vasi – Moša, Krmina, s Koprivnega, iz Brd, a tudi s Krasa in celo iz tržaških vasi. Najprej so se zbrali pri slovesni maši, ki je potekala v italijanščini, slovenščini in z drobci furlanščine in med katero je pel zbor, nato so se udeležili procesije. Množica se je vsakokrat zelo urejeno postavila v vrsto za procesijo, med katero so v belem oblečene deklice nosile košarice z naravnim in papirnatim cvetjem ter blazinice, na katerih so bili pritrjeni zlati predmeti, nakit, ki so ga verniki darovali Mariji. Tudi Marijin kip je bil nekoč okrašen z dragocenimi ex voto, tako da se je med procesijo povsem čudežno lesketal v soncu. Prijazna gospa, ki mi je prisrčno zaupala svoje spomine na romanja, mi je povedala, kako so verniki nestrpno pričakovali ta dan, pripravljali so se, izbirali najlepša praznična oblačila. Pripovedovala mi je, kako je med romanjem k Mariji na Preval zelo dosti molila in prosila, da bi jo Božja Mati blagoslovila in obdarila z otrokom: ker je zanosila in srečno rodila tri zdrave otroke, ji je v dar nesla svojo zlato krstno verižico. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli med procesijo Marijin kip prevažati na kmečkem vozu, priložnostno okrašenem z blagom in belim cvetjem – nageljni in lilijami, na katerem so sedele triletne deklice z modrimi ali rožnatimi tunikami in šopki cvetja v rokah.
Verskim obredom je na Veliki šmaren sledilo druženje oz. velik praznik, pri katerem so sodelovali vsi romarji, ki so se razpršili po poljih ob cerkvici in se okrepčevali pri stojnicah. Na lesenih mizah pod drevjem so svoje jedi in pijačo ponujali gostinci iz Moša in Brd, tudi prodajalci lubenic so bili prisotni in obrtniki, ki so otrokom ponujali zvončke in piščalke iz gline. Gospa se spominja, da so mladi fantje svojim zaročenkam radi kupovali sladke kolače. Ti so bili zelo všeč tudi tistim vernikom, ki so se včasih pritoževali, da je veselje za ljudski praznik večje od zanimanja za verski pomen romanja – verjetno so si tudi oni privoščili marsikateri kolač, še posebno pa “pevarins” ali poprnjake, okusne piškote podolgovate oblike iz mandljev in z dodatkom popra. Te preproste, dišeče piškotke rjavkaste barve so gostinci ponujali ob kozarcu žlahtne kapljice, navadno so jih shranjevali v veliki stekleni vazi na točilni mizi v gostilni, na Prevalu pa so jih s podjetniško iznajdljivostjo vsako leto za ta praznik prodajali na svojih stojnicah v upanju, da bi romarjem spodbujali tek in žejo.
“PEVARINS”
Sestavine:
250 g moke, 125 g mletih mandljev, 50 g sladkorja, 50 g medu, 80 g masla, 1 majhno jajce, pol žličke cimeta, 1 četrt žličke muškatnega oreška, 1 četrt žličke mletega popra (po okusu tudi pol žličke), 1 žlička pecilnega praška, ščepec soli.
Priprava:
Maslo, sladkor in jajce penasto umešamo, nato dodamo moko in med. V homogeno maso dodamo še preostale sestavine in zmesimo krhko testo, ki mora v hladilniku počivati vsaj 2 uri. Testo razvaljamo ne preveč na tanko in s koleščkom oblikujemo podolgovate piškote. Pečemo na 175 – 180 stopinj Celzija približno 10 minut.

31.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!