Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (46)

Stare jedi v novih loncih (46)

Piše Katja Ferletič / “KALAMARATA”

Pri nas doma vsi radi jemo ribe, mali Elia in nono Sergio, moj tast, še posebno. Ko je bil še otrok, je Sergio zelo rad obiskoval svoje sorodnike v Fažani na Hrvaškem: z mamo in sestrama je zgodaj zjutraj z vlakom odpotoval v Pulj, tja jih je prišel iskat stari nono z vozom na konjsko vprego. Bil je presrečen, saj je od nekdaj ljubil morje in v Fažani je veliko časa preživljal na pomolu, lovil ribe in se z izkušenimi ribiči pogovarjal o njihovem delu in dogodivščinah. Pripovedoval mi je, kako je bil nekoč težak poklic ribiča: čolni so bili leseni, z majhnimi jadri in vesli so možje težko kljubovali vetrovom in morskim tokovom. Ribiške mreže, ki so danes iz sintetičnih materialov, so bile nekoč iz bombaža. Da bi jih obvarovali pred gnitjem, so jih ribiči barvali v mešanici vrele vode in prahu iz borovega lubja, tako da so porjavele in postale odpornejše. Mokre mreže so bile zelo težke, in ker ribiči niso imeli vitla na razpolago, so jih z veliko težavo vlekli iz vode, nato so jih morali na kopnem očistiti vseh alg in pokrpati dele, ki so se med drgnjenjem ob morsko dno poškodovali. Nekoč so ljudje radi kupovali svež ribiški ulov, nekatere ribe pa so bile drage in marsikdo si jih ni mogel privoščiti – kakovostne sorte so ribiči prodajali, doma pa so jedli sardele. Neradi so razkrivali, kateri so najboljši kraji za metanje mrež, med seboj so vedno tekmovali, zvečer v krčmi pa pripovedovali zgodbe. Moj tast se spominja, da je nekoč slišal ribiča, ki se je hvalil, da je ujel dva metra dolgega ogorja. Kolega mu je odgovoril, da mu je nekoč v vodo padla petrolejka, ki na morskem dnu še vedno gori. Zarežala sta se, končno pa je prvi ribič izjavil: “Skrajšal bom ribo, ti pa ugasni petrolejko”!
V vaseh ob morju so vsi poznali morske živali in najrazličnejše okusne recepte s sezonskimi ribami, pred petdesetimi, šestdesetimi leti pa pri nas na Goriškem vaški ljudje večinoma niso poznali morskih rib. Lovili, kuhali in jedli so ribe iz Vipave in Soče – “poustre”, “karpe”, “vigurje”, “tinke” in “ščardule”– male ribice, ki so jih radi cvrli. Občasno so gospe z avtobusom šle po nakupih v Gorico in ob takih priložnostih je bil obvezen tudi obisk tržnice, kjer so ob sadju in zelenjavi prodajali tudi ribe. Prodajalci in prodajalke so na glas kričali, vabili kupce in ponujali svoj ulov – vse kamnite mize so bile na tržnici zasedene, polne svežih morskih rib, danes pa je od teh zasedena le še ena. V vrvežu vsakdanjih obveznosti, v času, ko so marketi in supermarketi odprti do večernih ur, smo vajeni tam kupovati ribe, ki pa prihajajo iz Maroka, Tunizije, tako pa gotovo nastradajo domači ribiči, ki žal zapuščajo barvane, bogate, hrupne mestne tržnice.
Naše gospe so nekoč tržnice zelo rade obiskovale: dalj časa so se zadrževale ob vsaki stojnici, ogledovale so si domače pridelke, najrazličnejše ribe, največkrat pa so se odločile za sardele, ki so bile poceni, “dober kup”. Sardele so doma na dvorišču očistile, odstranile so jim drobovje in “kost v sredini”, pri tej operaciji pa so morale paziti, da se ribice niso “razdrle”. Otroci pri tem delu ponavadi niso radi pomagali, deklicam so se ribe smilile, zdelo se jim je, da jih mučijo, in navsezadnje so sovražile tudi smrad, ki še več ur po čiščenju ni zapustil njihovih ročic. Očiščene sardele so gospe največkrat opohale za večerjo ob solati – bile so vsekakor boljše od rečnih rib.
Gospe v Sovodnjah, na Vrhu, v Rupi in na Peči je veliko receptov z morskimi ribami naučil ribič Lucio iz Gradeža – “Ribič”, ki že veliko let prihaja s svojim kombijem v naše kraje. Lucio je vesele narave, zgovoren, rad pove, kako je treba ribe očistiti, in deli nasvete za njihovo pripravo. Prav tako se moja tašča spominja, kako veselo, praznično je bilo vzdušje, ko je prišla na obisk njena sestrična Livia iz Trsta, ki je že od otroških let pripravljala in jedla najrazličnejše vrste rib in je vsakič kaj prinesla za v ponev. Nekega dne je prinesla “kalamare”, ki jih moja tašča še ni poznala: Livia jo je naučila, kako jih je treba “ščistit”, in skupaj sta pripravili izjemno okusen morski lignjev golaž, s katerim sta obelili široke testenine. Livia je recept imenovala “kalamarata” in tako ga pri nas “po italijansko” imenujemo še danes.
“KALAMARATA”
Sestavine:
600 g lignjev, 12-13 češnjevcev, 2-3 žlice olja, 5 cl belega vina, dobra žlica sesekljanega peteršilja, polovica male čebule, 1 strok česna, sol, poper, 400 g testenin.
Priprava:
Lignje očistimo in nekajkrat povprek prerežemo na kolobarje. V loncu segrejemo olje, dodamo sesekljano čebulo, česen in narezane lignje, solimo, popramo in mešamo, da se ne sprimejo. Ko lignji izgubijo svojo vodo in se ta posuši, dodamo vino in pustimo, da izhlapi. V lonec damo še češnjevce, premešamo, nato dodamo še malo vode. Vse skupaj počasi dušimo skoraj do mehkega, nato dodamo peteršilj. Posebej v lončku zmešamo malo moke z vodo in zmes dodamo lignjem, kuhamo še nekaj minut. Kuhane testenine dodamo v lonec z lignji, dobro premešamo in serviramo. Bog žegnaj!

21.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!